IX. NIMETU

Baje je Karl May večino svojih pustolovskih zgodb napisal v zaporu. Ko je odsedel svojo kazen, je ječar odklenil vrata njegove celice in mu dejal: »Gospod May, sedaj lahko greste.«
Karl May pa mu je začudeno odgovoril: »Pravite, da lahko grem? Toda saj me sploh ni bilo tukaj.«

***

Ko sem se pred dnevi spomnil na to fiktivno anekdoto, napisano že pred leti, sem prebil noč v raziskovanju Mayeve biografije in skušal ugotoviti, ali je na tem kaj resnice. Kar sem odkril, me je osupnilo. Takole pravi njegova biografija:

Karl May se rodi leta 1842 v Ernstthalu na Saškem v času velike lakote. Poleg tega, da mu lakota vzame večino sester, zaradi slabe prehrane in pomankanja vitamina A kmalu po rojstvu izgubi vid, ki se mu povrne šele v petem letu starosti. V tem obdobju se najbolj naveže na svojo babico, ki mu prebira različne zgodbe.

Ko se mu povrne vid, je Karl goden za vzgojo in dresuro. Kar Karlu ni uspel vbiti v glavo učitelj v razredu z devetdesetimi učenci, mu doma z mokrim jermenom vbija v rit oče. Oče, ki seveda nikoli v življenju ni odprl knjige, je namreč prišel na izvrstno idejo, da bo sinov študij močno prispeval k intelektualnim karakteristikam njihovega rodu, zato desetletnemu Karlu na mizo veselo zlaga vse knjige, na katere naleti, ter od njega zahteva, da jih prepisuje od prve do zadnje strani. Jedilnik je pester – aritmetika, biologija, molitve, geografija – toda neužiten: Karl kljub dnevom in nočem prepisovanja ne razume prav ničesar.

Pri dvanajstih Karl prvič naleti na pustolovske romane tistega časa: 'Rinaldo Rinaldini, šef roparjev', 'Himlo Himlini, šef roparjev v Španiji' in 'Sallo Salini, šef vseh šefov roparjev' postanejo njegovi idoli. Dve leti kasneje, sit vseh krivic, se dokončno odloči, da peš odide v Španijo in se pridruži plemeniti roparski bratovščini iz knjig. Oče ga ujame naslednji dan. Jermen je že namočen...

Po osnovni šoli ga oče vpiše na učiteljišče v Waldenburgu. Za božič ga prvič ujamejo, ko ukrade šest sveč, ki jih želi odnesti domov, zato ga kazensko premestijo v Plauen. Pri devetnajstih uspešno zaključi šolanje in postane učitelj.

Njegova učiteljska kariera pa traja le dober mesec dni. Mayev sostanovalec, s katerim si deli sobo, mu posodi žepno uro, nato pa ga ovadi policiji, češ da mu jo je ukradel. Karlu Mayu, ki mora za šest tednov v zapor in poleg tega še izgubi učiteljsko licenco, se podre svet, njegov sostanovalec pa ima končno spet celo sobo zase.

Ko se iz zapora vrne domov in mu država prepove tudi zasebno poučevanje, se v njegovi glavi začnejo oglašati demoni. V svojih dnevniških zapiskih opisuje množice glasov, ki mu dneve in noči odmevajo v glavi, in mu jih na trenutke uspe utišati le tako, da piše epske zgodbe o svetu z jasno mejo med dobrim in zlim, ter o pravičniških junakih, ki na koncu vselej zmagajo. Piše torej o svetu, v kakršnem mu ni bilo dano živeti.

Glasovi v Mayevi glavi postajajo vse močnejši in ga pri enaindvajsetih končno pregovorijo, da se spusti v najbolj nenavadno odisejado svojega življenja. Brez vsakega pojasnila zapusti nič hudega slutečo družino in se poda na brezciljno potepanje po Nemčiji. Najprej se predstavlja kot 'Dr. med. Heilig' ali 'očesni doktor', ki predpisuje ljudem lažne recepte in se preživlja z drobnimi tatvinami. Čez nekaj časa se pojavi v Chemnitzu kot 'seminarski predavatelj Herman Lohse', rezervira sobo v hotelu, pri krznarju naroči kup ženskih krznenih plaščev, ki mu jih dostavijo v hotel, nato pa z njimi izgine, ne da bi poravnal račun. Preseli se v Gohlis in dobi zaposlitev kot pomočnik kovača. Poimenuje se 'Kovač Hermes, boter tatov in trgovcev' in skuša pri lokalnem prodajalcu prodati enega od krznenih plaščev. Prime ga policija in spet se znajde za štiri leta v zaporu.

Ko se vrne na prostost postane 'policijski poročnik iz Wolframsdorfa pri Lepzigu', 'zastopnik odvetnika Dr. Schaffratha iz Dresdena', 'pisatelj Heichen iz Dresdena' nazadnje pa še 'Albin Wadenbach, veleposestnik iz Martiniqua'. Seli se iz kraja v kraj ter nekaj časa živi v gozdni jami, kamor zvleče najrazličnejšo staro ropotijo. Uporablja različne preobleke in nosi lažno brado. Ko drugič pade v roke pravice, ga sodišče med drugim bremeni prevar ter tatvine brisače, tobačnice, kompleta krogel za biljard in osedlanega konja, ki ga je hotel prodati mesarju. Spet dobi štiri leta. V zaporu izdeluje cigarete, igra orgle in bere, bere, bere...
Glasovi končno potihnejo.

Pri dvaintridesetih je Karl May končno spet prost. Spet se preimenuje, tokrat v 'Dr. phil. Karla Friedricha Maya' in se popolnoma posveti pisanju zgodb o Old Shatterhandu, Winnetouju, Kari Ben Nemsiju in drugih pravičniških pustolovcih, ki ga v naslednjih desetletjih spremenijo v legendo. May vse svoje zgodbe piše v prvi osebi in jih postavlja v okolja in kulture, ki jih je spoznal zgolj iz knjig. Da si izdelati kostum Old Shatterhanda in Kare Ben Nemsija, kupi razkošno vilo, ki jo poimenuje 'Villa Shatterhand', v njej pa kopiči najrazličnejše trofeje, za katere trdi, da jih je prinesel iz svojih potovanj. V svojih kostumih se začne javno pojavljati in med drugim zatrjuje, da govori vsaj dva ducata jezikov, med drugim špansko, francosko, grško, latinsko, malajsko, hindujsko, turško, arabsko, vse jezike severnoameriških indijancev in tri južnoameriške dialekte. Ljudje se začenjajo zgrinjati na njegovem domu in ustanavljajo klube oboževalcev, ki njegove zgodbe povzdignejo v mite, nad katerimi sta bila očarana tudi Einstein in Hitler.

***

Karl May se je prvič v življenju podal v dežele, o katerih je pisal, leta 1899, ko je bil star sedeminpetdeset let. Ni razloga, da si ne bi verjel, da se tja zgolj vrača, če pa so to verjeli milijoni njegovih bralcev. Neverjetna logika opisanih dogodkov iz njegovega življenja je več kot očitna: običajno gre protagonist najprej na pot, nato svoje potovanje opiše in si nazadnje morda pridobi trumo bralcev, Karl May pa je najprej pisal, si nato pridobil občinstvo in šele na koncu prvič na lastne oči videl stvari, o kateri je prepričal že pol Evrope! Njegova spreminjajoča se identiteta, na trenutke že nevarno na robu norosti, ni bila posledica nesrečnih okoliščin v katerih se je znašel, temveč reakcija nanje. Imaginarna reakcija z dejanskimi zgodovinskimi posledicami!

Gilles Deleuze je nekoč zapisal, da je šele postajanje tisto, ki naredi tudi iz najkrajše poti, celo iz negibnosti na mestu, neko potovanje. Ko je bilo telo Karla Maya zaprto med zaporniške zidove, se je njegov duh naučil postajanja. V telesu zapornika št. 402, soočenega z vso bedo jetniškega življenja, so se nenadoma odprle vse knjige, ki jih je bral še kot otrok, a jih takrat še ni razumel. Da se je obranil pred bedo in krivico, si je v glavi začel plesti mit o pravičnem svetu, v katerem on osebno poravnava in maščuje vse krivice. Na bedo in krivico lastnega življenja se je odzval tako, da je na novo napisal cel svet in samega sebe.

***

Včasih se mi zgodi, da med pogovorom za trenutek zastanem in se zagledam čez, prešine me nekaj, za kar se zdi, da ni s tega sveta, a bi moralo biti. Kadar torej tako postajam, z odprtimi očmi zazrt v svet, ki ga še ni, in me pri tem sogovornik vpraša: »Hej, kaj je s tabo?«, mu odgovorim: »Nimetu!«

VIII. SKRIVNOST STARE KRAME

Bil sem v Bukovju. Za trenutek sem postal na stari domačiji, ko sem peljal prikolico spat. Zavlekel sem jo k stari cisterni ob skednju, ko se mi je pogled zataknil za tale prizor (s fotoaparatom sem se vrnil kasneje):
Na steno skednja iz starih težkih brun je bilo nabitih kakšnih deset cvekov, na katerih je viselo nekaj vzmeti, kapa s šiltom, brus v kravjem rogu, star pogonski jermen, gumijasta spona za smuči, nož za flajšmašino, tri metre kabla, železni kavelj iz daljnovoda, ročni sveder za les, pol metra pogonske verige, kos ukrivljenega aluminija in smešen skajast pas, ki me je spominjal na kavboje iz otroške pustne maškarade. Zraven je viselo tudi nekaj prozornega z luknjo, za kar mi je zmanjkalo domišljije in besed. Strmel sem v te čudne pripomočke, se čudil in premišljeval, kakšnemu namenu bi lahko služili. Je to mar spontani vznik ready-madea v krajih, kjer se vozijo brez tablic na avtomobilih? Ali pa gre za obredne pripomočke, ki jih hišni gospodar uporabi le takrat, ko izčrpa vsa druga sredstva zoper višjo silo? Domišljijo na stran, priznal sem si, da se je vsakovrstna krama na žeblje verjetno navesila z leti, tako kot se to vselej zgodi s kramo, za katero verjamemo, da jo bomo nekoč še potrebovali.

C. Levi-Strauss, ki je svoje celotno življenje posvetil strukturalni analizi mitov, je v Uvodu k Mitologikam zapisal, da ni njegov namen pokazati, kako ljudje mislijo v mitih, temveč, kako miti mislijo sebe v ljudeh brez njihove zavesti o tem. Pokazal nam je, da univerzalna in nezavedna mitska struktura vselej služi 'krpanju' totalitete sveta in varovanju družbenih pravil pred nepredvidljivimi vdori kaosa in kontingence. Mitska struktura je sinhrona in virtualna, a se uteleša skozi verovanja in dejanja posameznikov. Moč mito-logike se najbolj očitno kaže v neprestanem prizadevanju slehernega od nas, da bi deloval čimbolj ekonomično, koristno in smotrno, predvsem pa v neozdravljivi bolezni človeštva, ki se imenuje iskanje smisla življenja. Človek hoče smisel in kadar ga ne dobi od Boga, se prav rad zadovolji s tem, da si barva lase, zbira stare brivnike, igra fagot, komunicira z nezemljani ali pa preprosto zlaga stvari na svoje mesto, kakor se je bil odločil ravnati tudi naš mojster.

Naše osebne mitologije so torej generatorji smisla, ki pojasnjujejo neznano z znanim in nam tako delajo življenje razumljivo -ali pa vsaj znosno. Naše mitske predstave so naša zadnja resnica, zato ne nasedajte znanosti ali religiji, ki nam vsaka na svoj način dokazujeta, kako sta pometla z njimi. Vsak diskurz je ideološki in vsaka ideologija je mitološka.

Pomen mitske zgodbe nastaja podobno kot izumi in rešitve hišnega mojstra (bricoleur-ja), ki vsakdanje tehnične izzive rešuje v garaži ali vrtni lopi. Hišni mojster pri svojih popravilih praviloma uporablja material iz 'druge roke', najrazličnejše zavržene dele, ki jih po načelu 'čez sedem let vse prav pride' skrbno kopiči, kombinira in sestavlja. Hišnemu mojstru se vsi predmeti iz njegove delavnice zdijo uporabni, pa čeprav za mnoge od njih še ne ve, zakaj. Vloge predmetov v skladišču so le delno določene: dovolj, da mojster ne potrebuje vseh orodij in poznavanja vseh obrti, a premalo, da bi imeli vsi že vnaprej določeno vlogo. Hišni mojster za razliko od znanstvenika nima na voljo specializiranih instrumentov, ki jih potrebuje za svoj projekt; njegov projekt določa prav njegova instrumentalnost – vsa možna razmerja med predmeti, ki jih ima na voljo. C.Levi-Strauss pravi, da poezija hišnega mojstrstva izhaja iz tega, da bricoleur ne 'govori' le s stvarmi, temveč tudi s pomočjo stvari; izbor in način kombinacije predmetov, ki jo mojster opravi znotraj omejene zaloge svoje delavnice, nam največ povesta o njegovem značaju in življenju.

Ozrimo se po povedanem še enkrat na vogal skednja v Bukovju. Kliknite na fotografijo in si jo povečajte ter se s pogledom sprehodite od predmeta do predmeta. Pomislite na to, da se nobena stvar tam ni znašla po naključju, temveč jo je na cvek obesila gospodarjeva roka, medtem ko je on mrzlično premišljeval o vseh možnih svetovih, ki bi se utegnili zgoditi v prihodnosti. Roga, jermena, verige, kape in ostale ropotije ne povezuje skupen namen, kakor je to v navadi pri šamanskem ritualu. Bogastvo njihovega smisla se nahaja v dejstvu, da služijo popolnoma različnim namenom, skupaj pa so se znašli le zato, da bodo čez sedem let pri roki. Njihova različnost priča o bogastvu gospodarjevih načrtov za prihodnost, o njegovi viziji ter nenazadnje o iznajdljivosti, s katero namerava stare stvari uporabiti za nove namene.

V kupih stare krame se zrcalijo načrti za prihodnost...

VII. KINETIČNA POEZIJA

Pred kratkim sem dokončal konceptualni model za izdelovanje kinetične poezije. Tole je na drugi strani priletelo ven:








PLIN PONOČI

Zajtrkovalnik je vključen.
Zobje paroma tleskajo,
da se sok cedi po bradi in pesteh.
Popust, da glava peče,
a za moj okus še vedno odločno preveč.
V zadnji sekundi mu zmrzne,
zavrti in skozi nos pobruha,
da se pena razmasti in premaže.
Vse avtomatsko, vse avtomatsko, se čudim.

Izobraževanje traja pet let,
tri, če dvakrat ponavljaš.
Kdor ne verjame, naj gre lepo spat.
Ostali pokupijo vse,
da se jim le posveti, da se splača.

Dokler raste, mu gre dobro,
nazaj grede mu jih pa iz trebuha vlečejo.
Včasih podvomim, da zares švica,
a me krogi pod pazduhama postavijo na realna tla.
Tam so ploščice kot se šika,
dela čez glavo skratka.
Vsi so na hoduljah,
da vidijo čez.
Ni korporacije brez orijentacije.
Zato sever tapecirajo z mahom,
da se še ponoči vidi,
kam gre cesar peš.

Vse črte so osvetljene, fino gravirane in ročno ravnane.
Svaka čast!
Zaflikane grejo na dražbo,
da jih pošraufajo, zavežejo in spijejo.
Nato je cel kraval,
maša je na daljinsko upravljanje
in kante so na pante.
Križi so neonski,
vsi brez izjeme ganc novi.
Reče se jim sveti križi.
Včasih so vraževerni verjeli,
da je bilo to zaradi Kristusa,
sedaj vemo,
da je neon tisti, ki sveti.
Počutimo se bolje,
pa še tema se lažje prenaša.

VI. POZOR SMRDI!

Ne gre mi iz glave, kaj sem pred nekaj dnevi slučajno ujel na Emtiviju: Britney Spears in njen fant se sprehajata po shopping centru, zavijeta v trgovino z živalmi, spremlja pa ju pogled kamere, ki naj bi nas prepričal, da gre za nekakšen reality show. Skratka, Britney in njen frajer se ustavita pred kupom kletk z mladimi psički, zloženimi druga vrh druge. Ko Britney zagleda psička v zgornji kletki, kako se igra s svojim kompanjonom iz celice, se razneži kakor se za dekleta njene baže spodobi: »Ooooooohhhh....He's soooooooo cute...« Med njenimi doooolgimi samoglasniki, podkrepljeni s tistimi histeričnimi visokimi toni, od katerih se mi naježi koža, se kuža poserje, drek skozi rešetko pade k njegovemu kolegu nadstropje niže, ta pa ga, Britney gor ali dol, s svojim srčkanim gobčkom ravnodušno požre. Takrat Britney vrže tri korake nazaj, idila se sprevrže v grotesko, Britney si z roko zakrije oči in vrešči, kakor se za idole ne spodobi, kuža pa medtem skrbno poliže še zadnje ostanke dreka iz dna kletke.

Domnevam, da glavna razloga za uspeh tamagočija in prvih robotskih psov tičita v dejstvu, da digitalne živali ne svinjajo s svojimi iztrebki, polega tega pa jih lahko, hvalabogu, kadarkoli izklopimo. Videz čistosti tehnologije seveda vara. Estetski videz prikriva nečistost postopkov izdelave in transporta, baterije pa so tehnični nasledek dreka. Verjamemo, da so baterije čiste, ker ne smrdijo in se ne lepijo na prste.

Naša življenja postajajo vse bolj čista in brezmadežna. Spodobni ljudje si že dolgo ne mažejo več rok. Reklame v rafalih ponavljajo: »Smrdi, smrdi, smrdi. Uf, kako smrdi!«. Kemična industrija z arzenalom čistil sveta ne čisti, temveč dela drek neopazen in nemoteč. Tudi sekret papir že vrsto let diši, namesto da bi nanj tiskali klasike svetovne literature in znanosti (Marxov Kapital, 10 rolic, troslojna izdaja), da bi lahko v miru brali in se iz vsakega sranja kaj novega naučili.

Stvarem z neprijetnim vonjem radi rečemo, da imajo čuden ali neprijeten duh. Torej lahko zapišemo: VONJ = DUH, iz tega pa nadalje sklepamo: svet brez vonja je svet brez duha.

Britney Spears se je pomirila, ko ji je najvišji šef trgovine zagotovil, da bodo odslej prodajali le še kužke, ki bodo očiščeni kot lignji. Tudi palčki so se vrnili, ko je gospodinja ukrotila greznico z drobno belo vrečko. In nenazadnje: odkar tipkam v gumijastih rokavicah, so moje misli čiste, lepe in zdrave.

V. IZREKI – prvi del: O jeziku, pisavi in govorici






Izreki se zapisujejo nepričakovano, na mah, in se običajno končajo že po prvi piki. Zbiram in sortiram jih podobno, kot to počne mehanik s kupom matic in vijakov: svoje k svojim.
Vsak izrek je ključ, ki odklepa svoj prostor v jeziku. Na mizo torej stresam vsebino prve škatle na kateri piše O jeziku, pisavi in govorici:

-Vsak, ki piše najprej zase, piše le zato, da se z lastnim mitom zavaruje pred norostjo tega sveta.

-Ko pišem, mislim na to, kar zapisujem, a verjamem, da zapisujem to, kar mislim.

-Beri človek, beri in razmišljaj! Kajti nihče ti v življenju ne bo posvetil toliko pozornosti, kot si jo lahko posvetiš sam.

-Pisanje se mi zdi dovolj zanimivo, da sem opustil ambicijo po zadnjem stavku.

-Pojem, idejo ali koncept ponotranjimo takrat, ko začne ta proizvajati lastne empirične argumente.

-Kadar pravimo, da 'imamo besedo na koncu jezika', pravzaprav vemo, da vemo, a ne vemo, kaj vemo.

-Govorimo lahko le o tem, o čemer se naučimo kaj povedati. In zgolj toliko tudi obstajamo za drugega.

-Če bi se znali poslušati takrat, ko pozabimo, da govorimo, bi se pred nami znašel popolnoma drugi jaz. Od tod tudi zadrega večine ljudi ob poslušanju ali gledanju posnetka, na katerem se znajdejo, ne da bi se tega zavedali.

-O varljivosti jezika: Morje in nebo pravimo tistemu, kar niti v dveh trenutkih našega življenja ne ostaja isto.

-Pride čas, ko postanejo samogovori pomembnejši od pogovorov.

-Čvekanje je brezglavo tekanje po pritličju jezika.

-Vselej pišem za prisotne v duhu: za tiste, ki jih ni tu, pa bi si to želel, ali pa za tiste, ki bi jih lahko ljubil, pa se niso še niti rodili.

IV. RESNA IGRA

Stopil sem na oder in rekel ljudem: »Sedaj lahko razmišljate!« Debelo so me pogledali, kakor da tega niso počeli že doslej, in se zabavali naprej.
Začuden sem tiho odšel skozi zadnja vrata, ki so bila tako majhna, da je vprašaj nad mojo glavo kovinsko zadonel, ko sem z njim treščil ob podboj.

Resna igra je edina dejavnost človeškega duha, kjer razumevanje sreča brezmejnost domišljije. Resna igra nima cilja in je sama sebi namen. Je želja v čisti obliki, tisto, kar štrli nad potrebo in nas bolj kot spreminjanja sveta uči razumevanja naše biti-v-svetu.
Resno igro bolj kot obvladovanje sveta privlači njegovo raziskovanje. Tekmovanje ji je tuje, v tem svetu šteje zgolj ustvarjanje razlike, širjenje možnega in čudenje nad njegovo neskončno odprtostjo. Deleuze in Guattari (ne Dolce in Gabbana) sta resno igro videla v dogodkih in postajanjih, ki se rojevajo iz srečevanja s kaotično naravo sveta, o čemer sta med drugim zapisala tudi tole: »Postajanje...se rodi v zgodovini in pade nazaj vanjo, vendar ni zgodovina. Na sebi nima ne začetka, ne konca, temveč le sredino...Misliti pomeni eksperimentirati, eksperiment pa je vedno tisto, kar se pravkar dogaja – novo, izjemno, zanimivo, vse kar nadomesti videz resnice in je zahtevnejše od nje. Kar se pravkar dogaja, ni tisto, kar se konča, pa tudi tisto ne, kar se začenja...«

Ko sva s triletnim Oskarjem izrezovala slike iz kupa revij in jih lepila na steno, me je prešinil Nietzschejev nauk, da bi se odrasli morali spet naučiti resnosti, s katero smo se igrali kot otroci. Oskar je govoril nemško in z dudo v ustih, sam pa sem mu odgovarjal angleško (butast pogojni refleks, ki se mi sproži vsakič, kadar komuniciram s kom, ki govori jezik, ki ga ne razumem). Nobenih nesporazumov ni bilo. Nobenega dvoma o nalogi, ki sva si jo zadala. Oskar je listal revije in me izpod čela pozorno opazoval, sam pa sem izbiral fotografije, ki jih je nato izrezal in obesil na steno. Na brezmejni beli steni so bilo vse podobe nalepljene in zrežirane z nezmotljivo natančnostjo in vsaka revija, ki so jo drobne ročice zaznamovale s škarjastim posegom, se je za vselej raz-ločila od tisočev sester dvojčic.

Svet se spremeninja v vsakem trenutku in ne glede na to, ali v dogajanje posegamo, ali pa ga zgolj opazujemo. Vse raste iz intence, pozornosti in čudenja. Kdor tarna, da mu je dolgčas, te lekcije še ni osvojil.

III. 3S – SVOBODA, SPOZNANJE, SMISEL

Napotki za uporabo sveta (v nadaljevanju NZUS) govorijo o pomembnih, a nekoristnih rečeh. Ljudje smo bolj svobodni, kot si mislimo, in manj, kot bi si želeli. Pravzaprav me puhlice o svobodni volji na smrt dolgočasijo, čeprav skušam biti v vsakdanjem življenju čimbolj neodvisen in 'svoboden'. Tradicionalni razsvetljenski subjekt se iz te paradoksalne zagate, kjer se je znašel razpet med neskončnostjo spoznavajočega uma in pregrešno nepopolnostjo lastnega telesa in zgodovine, rešuje tako, da za edino svobodo razglasi spoznavanje nujnosti. Tako je Spinoza v 17.stoletju spremenil Boga v stroj, Freud pa konec 19. stoletja človekovo usodo v avtomat. Če se vam trditev zdi absurdna bo to bržkone iz dveh razlogov: najprej zato, ker je radikalno poeonastevljena (kot reklamni slogani), predvsem pa zato, ker živimo v veliki iluziji, da danes 'vemo' več, kot so vedeli včasih. Jedro te iluzije, ki je za večino popolnoma samoumevna, leži v dejstvu, da verjamemo, da vemo, ker to ve za nas nekdo drug. Tako našemu spoznavnemu napuhu popolnoma zadostuje, da je nek Freud (ki ga ne bomo nikoli srečali, še manj pa popolnoma razumeli) odkril nezavedno, in že lahko reče: »Nezavedno poznamo že več kot sto let.« Vraga ga poznamo! In prav tako slabo poznamo zakone in poti evolucije, fiziko po Einsteinu, perspektivo od Picassoja dalje, Marxovo razumevanje kapitalizma in blagovnega fetišizma in kopico drugih spoznanj, ki v vsakem od nas odkrivajo cel kup nujnosti tam, kjer se mi najbolj svobodno zabavamo.Človeštvo se nikoli ni naučilo ničesar, vselej so obstajali zgolj redki in osamljeni duhovi, ki so radikalno premikali meje spoznanja človeškega duha ter velika večina, ki je o tem zgolj govorila in vselej znova ponavljala zgodovinske tragedije (seveda se množica tudi danes tega ne zaveda). In Hegel iz nebes pripomni: »Po tem, kar je človeku dovolj, se meri obseg njegovega duha.«

Rad vidim, kadar se samoumevno izkaže za skrivnostno. To se zgodi vselej, kadar si zastavljam najbolj enostavna vprašanja o samem sebi. Na primer: »Zakaj zbiraš kovinske škatlice?«, »Zakaj sovražiš čebulo?« ali pa »Zakaj te razveseli, kadar najdeš dva predmeta, ki se prilegata drug v drugega?«. Odgovori se spreminjajo, obsesije ostajajo. Nezavedno je 'underground', podzemna železnica, nezavedne želje pa so vlaki, ki šibajo po njej. Fura nas nezavedna želja, ki je nezavedna prav zato, ker ji pripišemo razlog in jo odenemo v pomen. 'Resnica' in 'smisel' se ne odkrivata, temveč ustvarjata in sestavljata. In zakaj ju sploh sestavljati? Zato, ker jima nekaj manjka. Človeku vselej nekaj manjka, njegov manko pa žene njega in celotno zgodovino. In ko bo človek dojel, da mu ne manjka ničesar zunanjega, temveč je njegov manko strukturne narave, zaradi katerega ima jezik in zaradi katerega si sploh lahko reče 'jaz', ...-se bo..?!

Moja usoda je avtomatska, ustvarjam smisel po nareku in spoznavam nujno:
Svoboda je v spoznavanju nujnosti, a spoznavanje nujnosti ni nujnost!

II. BOMBE

-"A si ti tud pod gasom?"

-"Ne, jst sm pod širnom!"

I. PRIKLOP

Moj kozmos, svetovni red, se napaja in raste iz kaosa Velikega Dvoma. Moj kozmos je madež, nepravilnost, praska na bleščeči površini videzov, fraz, klišejev, popa, kiča in ideologije. Virtualni mehurček v času. Sporočilo brez naslovnika sem. Drama v prazni dvorani. Sam svoj žur.

Ljudje nasedajo novicam, nasvetom, horoskopom, prognozam, upom, ideologijam in prepričanjem. Če bi vsakdo od njih kdaj pa kdaj naškrebljal kakšen fragment iz vrtinca Velikega Dvoma in ga čez par let spet prebral, bi v silnem začudenju, ki se včasih vzpne iz tega, kdo sploh smo, našel več sebe, kakor ga bodo v njem našli vsi preroki tega sveta.

Zavračam možnost, da bo človek kdajkoli presegel mitsko dojemanje sveta: pojasnjevanje neznanega z navidezno znanim. Enačba ni manj mitološka od metafore, pojasnjuje le drug vidik sveta. Fiziku in magu je skupno to, da oba stavita na ujemanje med simboli in stvarmi. Oba manipulirata realnost preko konceptov, v praksi pa fizik deluje eksperimentalno, šaman pa ritualno. Že Nietzsche je vedel, da velja logika zgolj za ponovljive primere, medtem ko lahko neponovljive dogodke osmisli zgolj mit.

Tako je sleherni od nas pri iskanju 'resnice', 'smisla', 'usode' in kar je še takšnih zarjavelih pojmov, zavezan zgolj skrivnostnim potem lastne mito-logike, ki nas tudi v najbolj banalnih situacijah drži za vrat, ko nam določa, kaj nas zanima, kaj nam je 'preprosto' všeč, kaj nam je smešno itn... Vsak po svoje sestavlja in krpa svoje fantazme in napihuje rešilni jopič smisla, ki ga drži nad gladino smrti in mu prigovarja, naj še malo brca...
Resnica ni ena in cela, temveč je sestavljena, kakor je sestavljen mehanizem ročne ure.

Začenjam torej s svojo zgodbo in se priklapljam na mrežo, medij, distributor misli.
Zavračam komentiranje dnevnih dogodkov in kronološko sosledje misli.
Izogibam se enoznačnemu smislu in jasnemu sporočilu.
Ne pišem; opazujem in zapisujem se.

Naj se vrti O=O