XXVIII. MAJSTER

Že kako uro ali dve izmenično buljim v strop in televizijo ter jemljem zalet, da bi napisal par kratkih o tem, kako je bilo včeraj v savni. Cel hec, mi kar ne gre iz glave. Pa me prime scat. Vstanem iz postelje in naredim tistih par korakov do kopalnice, ko mi zasveti rdeča luč: »Zakaj je tepih v kopalnici tako temne barve? Drek, voda!«

V sekundi se mi odrola film izpred tedna ali dveh, ko mi je enkrat med vikendom nenadoma bušnila voda iz odtoka in mi v nekaj minutah preplavila tla kopalnice. Spomnim se na metanje brisač po tleh, ožemanja v banjo, trenutka spoznanja, da se mi voda iz banje vrača direkt pod noge, ožemanja v vece ter pranja rok s tušem nad straniščno školjko. Takrat je bilo tako, da sem se naslednja dva dneva tuširal kar čepeč na školjki z zobno ščetko v ustih, nakar sem odšel za kratek čas zdoma in na vse skupaj pozabil. Po vrnitvi sem šele med prvim tuširanjem zakapiral, da je nenadoma vse spet čudežno okej. Takoj, ko mi je odleglo, sem zadevo dal ad acta in z veseljem v najkrajšem možnem času pozabil na problem.

In evo ga spet, na predvečer praznika kulture, ob devetih zvečer, ko ne boš majstra niti s koltom spravil v akcijo. Večno vračanje enakega, 'Wiederholung', Nietzsche in Lacan mi brnita po glavi, ko ponovno ožemam brisačo v vece, jo razprostiram po tleh in spet ožemam... Ko mi uspe za silo osušiti tla, začnem motriti tisto okroglo mrežico v tleh, da vidim, če še vedno teče. Nobene vode nisem odpiral že par ur, a iz tal se zahrbtno širi nov val skrivnostnega plimovanja prebavnega trakta velike betonske kocke ob Celovški. Razločno vidim, kako iz luknjic brezskrbno priplavajo navidez nedolžni koščki dreka in mi v nedoumljivi koreografiji zaplešejo okrog nog ko kak hvaležen hišni ljubljenček. Brišem, ožemam in mrzlično razmišljam: »Mamo SPL pa landlorda... Okej, najprej bom poklical nekoga na SPL in dvignil preplah, konec koncev ne more biti problem lastnika, če se začne kanalizaciji rigat kar samo od sebe...«

Z zvito brisačo skušam zadušiti vir zla na tleh kopalnice in se vmes odločim, da bom najprej skočil do pritličja na oglasno desko gledat, če je tam kak telefon za primere moje sorte. Takoj najdem številko za nujne slučaje, pokličem in ležernemu tipu na drugi strani zmerno dramatično razložim situacijo. Vpraša me, v katerem nadstropju živim, in ko sliši, da v šestem, mi neprizadeto pove, da to ni njegov problem. Da bi me resno jemal le v primeru, če bi živel v pritličju in bi mi greznica udarila gor direkt spod bloka. Za kar je višje, da oni ne odgovarjajo, zato naj pokličem hišnika. Ki se seveda ne oglasi...

Po stopnicah odskačem nazaj v šesti štuk (lift je v takih situacijah prepočasen), dvakrat ožamem brisačo in pokličem landlorda. Mirno pojasnim zadevo, a povem, da je pizdarija v teku. Razmišljava, kako rešit zadevo, kdaj lahko kdo pride, da postavi diagnozo, nakar mi predlaga, naj vsaj, kolikor se brez orodja da, pobrskam po odtoku, če je to sranje mogoče le na dohvat ruke. Strinjam se, zajamem sapo in z izvijačem odstranim rešetko iz luknje v tleh. Tiste rjave stvari se spet slinijo čez rob, ko orjaške amebe, nabasane z nutelo. Ne vem, mogoče niti ni pravi drek, tolažim se, da ne smrdi dovolj močno, ko vtikam golo dlan v motno vodo betonskega goltanca. Tipam sluzasto in mehko, za zaprtimi očmi se tvori oblika odtoka, s prsti rinem v horizontalno cev, da zgrabim za problem. Ne gledam, kaj se dogaja pod gladino, le predstavljam si, ko se spomnim na legendaren vic, da se mi pri samem sebi zakrohoče:

Zamaši se greznica, pa tip pokliče majstra, da jo pride odmašit. Pa pride majster z vajencem in torbo, polno cajga, odpre pokrov greznice, s pogledom poznavalsko ošine smrdljivo temo in si prižge čik. Nato se sleče do gat, vzame iz torbe masko in plavutke, dvakrat zajame sapo, frcne čik in se z glavo naprej zažene direkt v greznico.
Čez dvajset sekund priplava glava nazaj, majster globoko zajame sapo, da drek okoli njega lepo zabrbota in pravi vajencu: »Dej mi kluč štirndvajst!«
Vajenec seže v torbo in poda ključ majstru, ta pa spet dvakrat globoko vdihne in izgine pod površje, kakor mrož pod led.
Mine pol minute, nekaj poči in zabrbota ko pri palčku Smuku, in majster je nazaj: »Prevelik. Dej mi dvajndvajstko!«
Vajenec mu poda ustrezni ključ in počaka dva vdiha, da majster spet ponikne.
Ni si utegnil prižgati niti čika, ko spet hušne ven iz dreka majstrova glava, ki se na ves glas zadere: »Porka madona, dvajndvajstko sm ti reku, ne dvajstko! Če me ne boš poslušu, ne boš nikol majster ratu!«

Komični vložek mi, psihološko gledano, sicer zmanjša gnus ob prej omenjenem početju, a raziskovalni trud ne prinese željenih rezultatov. Niti s slabe pol metra dolgo kovinsko palico, ki jo najdem med orodjem, mi ne uspe izbrskati nobenih dokazov o zaprtju pri odplakovanju. Tu nimaš več kaj, svojo vlogo si odigral, luknja je premajhna, da bi se lahko šel majstra tudi sam.

S kozarčkom izpraznim vodo iz odtoka, kolikor se da, da si napravim vsaj malo prednosti pred naslednjim valom plime, ko se mi posveti! Yes!!! Najti moram nekaj okroglega primerne velikosti, pa bom lahko vsaj zamašil prekleto luknjo, dokler ne pridejo stvari porihtat drugi. V mislih preletim vse možno, kar imam doma in bi prišlo v poštev: pepelnik, zamašek na kozarcu za sladkor, konzervo, flaše...flaša! Skočim na balkon med ostanke popivanja in vzamem dve: buteljko in literco. V kopalnici že na oko ugotovim, da bo literca taprava. Morda ji manjka milimeter ali dva na vsaki strani, da bi bila zadeva diht, a to malenkost v trenutku rešim s kosom celofana, ki ga ovijem okrog flaše. Z užitkom jo nabijem v luknjo, da se mehko prime, za ziher pa okrog oboda z izvijačem še pedantno potlačim celofan.

Stopim dva koraka stran, da si ogledam čudo in nepričakovan ponos me obide ob pogledu na ta ročni umotvor. Sam sebi se zazdim nadvse inteligenten, pomislek, zakaj se nisem tega domislil že pred telefonijado, elegatno obidem in asociacije na 'A je to' se mi kažejo le kot posrečena avtoironija. Umijem si roke, odprem pivo in ne morem si kaj, da se ne bi zadovoljno zavalil na posteljo, položil roko nase in si storil užitek. Nikjer v bližini ni bilo namreč nobene očarane gospodinje, ki bi se po opravljenem posegu od zadaj približala vzdrževalcu, ki sklonjen pospravlja orodje v nemškem porniču, ga zgrabila med nogami in mu zašepetala: »Oooo, was für ein Meister...«