XXXV. DAN V TOVARNI SANJ

Ko slečem jakno in odložim torbo, z desnico avtomatsko vžgem mašino in hard disk se v trenutku prebudi nazaj v življenje, da monitor pobliskne in mi pomežikne z logom najbogatejšega moža na svetu. Počakam, da se vse ikone na desktopu druga za drugo postavijo na svoje mesto, odprem Outlook in stisnem miš, ki ne zacvili. Iz nabiralnika se vsuje virtualna pošta, neizogibna peza dneva, ki nikoli ne zastane. Kje so časi, ko si bil rešen, če nisi dvignil telefona. Med sto petdeset in dvesto mejlov se mi vsako jutro zrola dol po ekranu, med njimi vsaj dve tretjini džanka. Viagra, vitamini in druge raznobarvne pilule vam s popustom polepšajo življenje. Želite večji penis? Morda na brzino potrebujete diplomo? Brezhiben ponaredek Breitlinga in Rolexa za ceno ure iz trafike? Vse vaše želje uresničimo le dva klika stran, številka kreditne kartice je obvezna.

Kakih dvajset minut ponavadi traja, da se naserje pošta v kaslc, zato si grem medtem v kuhinjo napravit čaj, da lažje spravim skozi skromen jutranji obrok iz pekarne ob poti. Z močno črno kavo, ki je na voljo v neomejenih količinah, sem opravil že po nekaj tednih, ko mi je skorajda prežrlo trebuh od kombinacije kofeina in rednih šusov delovnega stresa. Zato pazim na distanco, kolikor se da, poznam pasti in zvito pot ideologije, ki te bolj uspešno od vsake gajžle prime za kravatlc, da uslužno kimaš vsakemu bedaku, ki je nastavljen v hierarhiji le štengo nad teboj. Seveda čaj proti temu ne pomaga. Ko ti enkrat skoči kuzla v rit in si prisiljen poiskati gospodarja, zahvaljujoč se, da te je sploh vzel na delo, si si že zategnil zanko okrog vratu, elegantno ko kravato.

Pritiskam gumbe in premikam vzvode na kontrolni plošči slave in če ste izbrani, bom vaš pokorni sluga. Uredil bom intervju na radiu, televiziji ali v časopisu, z malo sreče pa vas spravim tudi na naslovno stran. O vašem delu vse najlepše po difoltu, brez slovničnih napak in s stilom, ki ga vsako noč vztrajno kujem, kakor se kuje samurajski meč. Moja odgovornost bo, da bo medijska podoba ustrezala vašim željam iz zgodnjega otroštva, pripravljen bom podpirati vaš mit o samih sebi in izjemnosti vašega početja. Padal bom na rit, prevzet nad tem, kar ste in tem, kar znate. In če ne boste uspeli, kot ste si želeli, si bom uslužno naložil odgovornost, da javnost ni spoznala vašega izjemnega talenta. Tu sem, da vas v očeh množice napravim vredne toliko, kolikor se cenite sami. In ne zahvaljujte se mi prosim. To je moja služba.

Namreč: tudi sam delujem na komande in ukaze iz višjih sfer družbene nadstavbe. Bi rekel, da sem voden takole na daljavo. Ubogam, kimam in si mislim svoje. Ni izbire, dokler Firmo potrebujem bolj, kot Firma potrebuje mene. Poglavar se prikazuje kakor duh: nenadoma in redko. Pojavlja se v treh oblikah. Največkrat kot mejl z velikimi in mastnimi fonti v nenavadnih stavkih brez vejic in velikih začetnic, ki me občasno navdušujejo z novimi besedami, do katerih ne bi našel niti v sanjah. Včasih kot glas iz slušalke, ki kot špricer hladnokrvno od daleč preverja situacijo in deli nasvete, kako naj se spopadamo z vsemi dvanajstimi frontami naenkrat, stisnjeni med navzkrižni ogenj medijev, artistov ter lastnih interesov. Vse ve, vse razume, povelja in odgovori so vselej jasni in razločni, le herojev manjka, ki bi jih znali izvršiti. Sestanki so pri njem v pisarni prav poseben ritual. Ko enkrat vstopiš, si dober za dve uri, nobene šanse nimaš, da boš prej nazaj. Vsakič se trudim, pozorno poslušam, kimam in pokam zainteresirane grimase. Po eni uri me začne redno popadati skrivnosten spanec in štiri njegove glave mi plešejo pred zrkli, ko da bi bil totalka pijan. Več glav ko zraste poglavarju, bolj prosojne so, a se še vedno z vsemi strinjam, saj govorijo v en glas. In na koncu seveda vselej strumno salutiram in kakor Grunf slovesno obljubim, da bo do naslednjega sestanka postorjeno vse. Kar se seveda nikoli ne zgodi. Bloody Me.

Klienti so pretežno zadovoljni, nekateri pa celo zelo. Uspešni so, ljudje jim ploskajo in radi potegnejo še denar na dan, da jih lahko poslušajo in občudujejo v živo. Vsi po spisku so urejeni in lepi, v izbranih oblačilih in v zglancanih avtomobilih. Redko podvomijo vase in nikoli v to, da jih ljudje preprosto morajo oboževati. Njihove genialnosti ne zmoti, da jim za kariero poskrbijo drugi: delajo jim glasbo, snemajo reklamne spote, učijo jih koreografij, popravljajo mejkap, pišejo besedila, poskrbijo za stajling in publiciteto. Za vse našteto jih večina pač nima časa, saj morajo skrbno paziti na svojo umetniško osebnost, to pa je resna in občutljiva stvar, ki se včasih tudi po par dni ne oglasi na telefon, še posebej med ustvarjalnimi vzponi ali padci.

Ko se popoldan vrnem v gajbo, ki ji pravim dom, potrebujem pet, šest ur, da se gladina misli umiri in se zbudim nazaj sam vase. Vsako noč premlevam, kaj naj naredim s seboj. Pobeg iz Firme načrtujem skrbno, kot da bi bežal iz Alcatraza. Premišljujem o poteh pobega, o možnosti obstoja skrivnega prehoda nazaj ven v relativno neodvisnost. Skušam se na novo iznajti. Od preteklosti mi ni kaj dosti ostalo, žrtve še preštevam, spomine pa pakiram v škatle brez zgodovinskega spomina. »Kad režem, sečem,« je rekel Amir iz Sarajeva, le streljaj od konca vojne. Zdaj vem, zakaj.

Nagradno vprašanje smisla se glasi: 'Kako ljudem prodati to, kar me zanima?' Boben se vrti, v njem se usoda rola. Vsakodnevna socialna klovnarija me ne zapolni niti do kolen. Blagor mladim, njim zidajo sanje pred očmi: Big Brother kontejner se gradi. 'Napotki' me kot drobna boja držijo na gladini oceana, da ne potonem v globino temnega absurda. Več brišem, kakor pišem. V času hiperprodukcije stavim na minimalizem. Zasledujem tempo misli, da bi iz spomina uspel iztisniti vsaj kapljo smisla. Le redkim še zaupam. Recimo vam, ker vas še ne poznam.

Slavnim, lepim in uspešnim ne zavidam več. Svoj krigl te fantazme sem pogoltnil in zelo redki iz posla mi še uspejo kaj natočiti vanj. Poglavar in klienti me na sestankih redno spravljajo ob sapo s svojimi pričakovanji, grizem se v jezik, da mi ne bi padlo iz ust: »Pa ti to, kar govoriš, res verjameš?!« Kljub temu zmagovalcu med lokalnimi talenti, ki je prepričan, da se slabo prodaja, ker ljudstvo ne prepozna njegove kvalitete, obljubim intervju v Sobotni, saj trdi, da smo mu to dolžni po pogodbi. Megli se mi od tega blefa na obeh straneh, proti temu cirkusu se zdi teater ko otroška matineja. Zajamem sapo in bleknem: »Veš, da bomo zrihtal.«

No, sedaj veste, zakaj se oglašam bolj poredko. Na Luni ni lahko napihniti balona.

BTW: Bi kdo preživljal filozofa? Umetnika morda?