DELFIN IN NJEGOV ODMEV

Pred kratkim sem pogledal dokumentarec The Cove. Ne bom se spuščal v podrobnosti filma, čeprav bi si to zaslužil, ga pa vsakomur toplo priporočam. Le za izhodiščni okvir: v majhni japonski vasici Taiji imajo delfinji Disneyland, velik zabaviščni kompleks z delfini, ki v bazenih, obkroženih s tribunami, skačejo skozi obroče, z delfini v akvarijih, z delfini na spominkih, z maso turistov, ki naravnost obožuje delfine in vse to plačuje ter z majhnim, skritim zalivom, ograjenim z mrežo, prepovedano cono, slepo pego domačinov o kateri nihče ne ve ničesar. Kakor, da je ni. Ko so se pred leti tja pretihotapili prvi aktivisti in naravovarstveniki se je izkazalo, da je zaliv srce celotnega biznisa z delfini. V ta zaliv namreč lokalni ribiči nekajkrat tedensko priženejo jato delfinov, iz katere najlepše primerke ujamejo ter jih prodajo zabaviščnim parkom po vsem svetu, vse ostale pa neusmiljeno potolčejo z golimi rokami, da se od krvi še vode ne vidi več, ter jih prodajo za zrezke.

No, da te uboge delfine spravijo v njihov poslednji zaliv, uporabljajo ribiči neverjetno preprost trik. S čolni naredijo velik polkrog, ki ga nato počasi ožijo proti zalivu, pri tem pa v vodo potisnejo nekaj metrov dolge kovinske cevi, po katerih udarjajo s kladivi. Ker so delfini bitja z izjemnim sluhom, jih ti glasni udarci popolnoma zmedejo in za tiste, ki poskušajo zbežati v napačno smer, bo ta peklenski trušč zadnja stvar, ki jo bodo slišali.

Ko sem uspel zajeti sapo po koncu filma, ki učinkovito in pogumno razkriva brezobzirno destrukcijo, ignoranco in hinavščino multikorporacij ter oblasti, se mi je v spomin ponovno prikradel prizor, kjer se delfin igra z zračnim obročkom (http://www.youtube.com/watch?v=TMCf7SNUb-Q). To je vendar čista igra, l'art pour l'art! Delfini se po mojem igrajo z mehurčki in guncajo afne po vodi zgolj zato, da se jim, kot bi rekel Nietzsche, ne zmeša od resnice. Od stene bazena, ki se konča po treh sekundah plavanja. V njihovi igri ni nobenega nagonskega funkcionalizma ali pa boja za obstoj, s katerima danes avtomatično žigosamo živali kot bitja brez razvite zavesti. Ampak med tem delfinom in človekom, ki udobno zleknjen v fotelj zadovoljno kadi pipo in puha obročke dima, ni prav nobene razlike. S to izjemo, da delfin desetkrat bolj obvlada stvar. Si recimo predstavljate kaj vse bi lahko izdelali iz stekla, če bi jih zaposlili kot steklopihalce?

Še bolj kot domišljija delfinov pa me je prevzela njihova sposobnost zaznavanja zvoka. Delfini se namreč orientirajo in zaznavajo s pomočjo eholokacije. Eholokacija deluje na principu sonarja, no ja, pravzaprav je ravno obratno. Delfin torej, tako kot sonar, oddaja zvočne signale ter nato lovi njihov odboj z občutljivim delom spodnje čeljusti. Tako kot sonar na podmornici delfin določi velikost in oddaljenost objektov v vodi na podlagi časovnega zamika signalov, ki naletijo na odboj.

Delfin oddaja zvočne valove iz čelnega predela med očmi, hkrati v dveh različnih smereh ter na ločenih frekvencah vse do 150 kHz, kar je približno šestkrat širši frekvenčni razpon, kot ga s sluhom zaznava človek. Sodobne nevrološke raziskave delfinovih možgan in percepcije se nagibajo k domnevi, da lahko delfini združujejo vizualne in zvočne informacije iz okolja v enotno sliko in na ta način 'vidijo' širjenje zvočnih vzorcev podobno , kakor mi vidimo barve, oblike in prostore. James T. Fulton, strokovnjak za biosonarje pravi, da je delfinov sonar mnogo bolj sofisticiran od katerega koli sonarja, ki ga je kdaj izdelal človek. Deluje multifrekvenčno, registrira dopplerjev efekt, neodvisno usmerja dvojni signal, ima binauralni sprejemnik ter prodira skozi kamuflažo. Primerljive sisteme lahko najdemo le pri najnaprednejših vojaških letalih kot sta F-117 in B2 (http://www.neuronresearch.net/hearing/files/dolphinbiosonar.htm).

Pogledal sem si shemo tega biosonarja in ta čudež tehnike, si predstavljam, če bi ga imel takole v rokah, ne more biti večji od krompirja oziroma pol koruze, če govorimo o sprejemniku. In za nameček za svoje delovanje ne potrebuje nobenega štroma, temveč le par kilogramov rib na dan. Sedaj me ne čudi več, da delfini tako obvladajo tiste zračne mehurčke, ko pa jih lahko vidijo in slišijo hkrati. Pa tudi tiste govorice, da so bolj inteligentni od nas, se mi ne zdijo več tako neverjetne. No, bi znal kdo izdelat sonar, kot ga ima delfin, ki širjenje zvoka v vodi dobesedno 'vidi'? In naj ga nato stlači v eno škatlo, ki bo imela na vrhu anteno, spodaj sprejemnik, vmes pa odprtino, v katero bo frajer metal sardine, da mu bo mašina projecirala 3D stereo zvočno sliko sveta. In naj je ne pozabi dobro zatesniti, da bo še diht kakor delfin.

Človeška vrsta je neverjetna. Zelo rada se igra z mehanskimi in elektronskimi igračami ter za njihov razvoj in izdelavo zapravlja trilijone, izčrpava naravo do zadnje kaplje nafte in vode ter ubija, zastruplja in iztreblja vse živo. Dobesedno. Pri tem pa glave ujetih delfinov, komajda dojemljivi hi-tech, sposoben dojemati svet v nepredstavljivi dimenziji brez meje med zvokom in svetlobo, brez slabe vesti ročno prebada z nabrušenimi ostmi ter drobi njihove lobanje, v katerih se skriva najbolj sofisticirana bio tehnologija, s težkimi kladivi in nabrušenimi mačetami. Da jih nato zabriše stran, ker niso niti za pojest.

Paradoksalno postaja naša tehnologija šele zadnje čase dovolj razvita, da nam lahko odstira naravo, ki smo jo še pred stoletjem razumeli kot preprost urni mehanizem, v razsežnostih mnogo bolj sofisticiranih principov, kot jih poznajo naša elektromehanika, elektronika ali informatika. Zaradi katerih si dandanes verjamemo, da smo nesporno superiorna vrsta na planetu, ki ima brez pomislekov pravico in dolžnost odločati o usodi kogar koli in česar koli. Zato me res zanima, kaj nam tale nepredstavljivo sofisticirana mašinerija narave pripravlja v prihodnje, da nam izbije iz trde buče bizarno krono sedanje tehnologije s katero smo se kakor don Kihot kar sami okronali. Pa ne za popotne viteze, temveč nesporne kralje vesolja.

Morda pa delfini in ostale živali ne potrebujejo tehnike zato, ker je njihova percepcija sveta popolnoma v skladu z njihovo zavestjo in nimajo prav nobenega razloga, da bi kar koli spreminjale. V tem primeru je ves človeški in civilizacijski razvoj zgolj posledica tega, da človeku preprosto manjka ena antena. Tista, s katero bi zaznaval svet v katerem je vse tako kot mora biti, svet v katerem hrepenenje po tem, česar ni, zamenja brezmejno čudenje nad tem, kar je. Takrat bi nam moralo postati dovolj, da zgolj smo in se hecamo. Kakor delfini.