XXV. POGREŠANI V AKCIJI

Prebudim se malo pred Ljubljano, tik preden z busom zavijemo iz obvoznice in se po Slovenski usmerimo proti Centru. Skozi ozko in podolgovato okno, zelo podobno tistim na jadrnicah, navdušeno opazujem jutranje življenje mesta, ki mi je tako domače, kakor pumpa za bicikl, in se zadovoljno pretegujem po postelji. Zdi se mi zelo nobel, da se enkrat za spremembo ne prebujam v rutino domače jazbine, temveč se v nov dan zbudim med premikanjem po ljubljanskih ulicah, da lahko kar v gatah ležeč na trebuhu iz štirih metrov gledam skozi zatemnjena stekla dol na meglene ulice. Ko se parkiramo pri Parku Tivoli in na brzino zmečem skupaj svojo kramo na sosednji postelji, mi refleksno pobliskne: »Kje je moj brezrokavnik!?«

Le par minut zatem mi postane jasno, kakor beli dan: brezrokavnika ni več. Nazadnje sem ga videl viseti na pokončni kišti za orodje v ozadju odra v zapuščeni beograjski Cukrarni, kamor smo prišli odžgat dva komada na dogodek, namenjen temu, da bodo Srbi še raje kupovali slovenske hladilnike. Brezrokavnik je bil star vsaj kakih osem let in ni bil vreden počenega groša. Stara zdrajsana vojaška zadeva z nešteto žepi, prebarvana iz zelene na črno, ki jo je sonce že dodobra obledelo, medtem ko mu je čas začel skozi zguljene robove vleči na dan mehko belo podlogo. Kupil sem ga v času, ko smo s Tajno ložo živih še zganjali norčije na Metelkovi, nato je potoval z menoj v Maroko, Rusijo, kasneje še v Anglijo in Singapur, bil je zraven vsaj na stotih špilih, zamenjal skupaj z mano štiri stanovanja, pretežno prekajen, polit, prešvican, zmečkan in usran, a vselej na varnem – oblečen. Zadnje leto sem na njegovem ovratniku nosil obledelo značko s Sandokanom in Marjano (seveda sem zbiral njegove sličice v otroštvu!), ki mi jo je lani podaril Biddonne. Kupil jo je bil v Skopju na štantu pri ciganu, kjer se je prašila že vsaj kakih dvajset let. Po mojem ne zaman, saj sem si jo nemudoma pripel in jo uvrstil v zbirko oblačilnih dodatkov z nadlogičnim pomenom.

Kakorkoli, brezrokavnik bom še najlažje prebolel. Kar me bolj boli in sili, da se izkašljujem in tole zapisujem, je vsebina njegovih žepov. V levem prsnem žepu je bil permanentni prostor za sončna očala, ki sem jih z vajeno gesto rutinsko prelagal iz glave v žep in nazaj, odvisno od svetlobnih razmer pač. Niso bila čisto poceni, a jih še delajo, zato jih bom že nabavil, ko me bo sonce naslednjič zaslepilo. (Za serijskimi izdelki se ne žaluje.) Enako stoično se skušam posloviti od telefona, zgornji žep, desno. Že drugi dan sem odrezan od sveta, kot da bi s plazom zasut čemel v planinski koči in v blaženi tišini čakal, da me odkopljejo nazaj med žive. Za telefonskimi številkami tistih redkih, za katere bi si želel, da me pokličejo, a jih sam ne bom, pa mi prav tako ni treba žalovati.

Druga, bolj delikatna zadeva, je bila denarnica v desnem žepu na trebuhu. Na srečo tokrat skoraj brez denarja (in žal na splošno tudi), zato pa z dvema bančnima karticama in osebno. Super, spet birokratska posla, stanje v vrstah, podpisi, koleki in žigi. Še ne dolgo nazaj sem jo pozorno ogledoval, ko je popustil njen stranski rob, zlizan od vseh teh let v zadnjem žepu hlač, kjer se je prilegala na mojo rit kakor ženska roka. Če me spomin ne vara, sem jo začel uporabljati v istem času, ko sem kupil brezrokavnik. V žepu za drobiž, ki ga nikoli ne nosim v denarnici, sem imel mini zbirko, sestavljeno iz nekaj tujih kovancev, kovinskega žetona za metro v Sankt Petersburgu ter kosa ženskega uhana, ki sem ga nekoč pobral na cesti in me je spominjal na rozete v mošejah, kjer v vzorcih odmeva Alahov glas, ki šepeta: »Inšarla.«

Nisem tako malenkosten, da bi iz omenjenih stvari, brez katerih sem ostal, želel razpredat zgodbo, če ne bi bil v to prisiljen zaradi beležke, ki sem jo nosil v notranjem žepu brezrokavnika, patetično rečeno: tik ob svojem srcu. Črno usnje, prvovrstna vezava, zaokroženi vogali, ki nikoli ne poškodujejo žepa, z mehkim, svilnatim jezikom za kazalo ter s skrivnim žepom na trdem črnem hrbtu. Na platnicah droben rumen trikotnik s simbolom ognja, za njimi na prvi strani moj naslov in žig s podobo Don Kihota. Fetiš, oplemeniten z nenavadnim vraževerjem čudoslovca. Do konca le še kakih deset strani, pred tem vsaj stopetdeset skrbno popisanih s skicami, besednimi igrami, citati, izreki in simboli. Bila je moja črna skrinjica, v katero sem kakor tahograf beležil svoje potovanje in postajanje. V njenem diskretnem zadnjem žepu sem hranil še različne listke, ploske in krhke ostaline Krajev in Dogodkov, ki so postali pomemben del moje mitologije. Spomnim se recimo vstopnice za Bunker na Gerbičevi z datumom 11. XI. 1992, vozovnice za lift iz Sarajeva, parkirnega listka iz Marakeša, bonov za pijačo iz Leedsa ter karte za metro iz Prage. Vem, da jih je bilo še več, a jih sedaj ne morem priklicat pred oči.

Nekoč sem si predstavljal, kaj bi se zgodilo, če bi se na enem izmed naših potovanj znenada z busom čelno nalimali v kak kamion ali pa se zrušili z letalom. Videl sem, kako se telefoni, laptopi, iPodi in druga elektronska ropotija v počasnem posnetku kolizije sesuva nazaj v nule in enke, prafaktorje digitalnega sveta, medtem ko moja beležka preživi, zafršlusana v okrvavljenem prsnem žepu na truplu brez glave in okončin. Beseda vztraja v žepu mrtvega govorca.

Pomislim, kako sem pred omenjenim nastopom imel ravno še dovolj časa, da sem skočil do muzeja Nikole Tesle, ki je bil že leto ali dve na prioritetni listi možnih destinacij za moje osebne raziskave. Med skromno zbirko Teslinih osebnih predmetov v zasteklenih vitrinah, kamor sodijo njegov cilinder, sprehajalna palica ter snežno bele usnjene rokavice, ki jih je, fobičen pred mikrobi, v svojem življenju le poredko snel, sem opazil tudi nekaj njegovih beležk in listnic. Žepni format, črno in rjavo usnje, zaokroženi vogali, ducati strani skrbno popisani z drobno pisavo. V eni izmed listnic je bilo več vstopnic za Grand Music Hall z njegovim imenom, pod njim pa datum: Wednesday Evening, March 1st, '93. Všeč so mi vsakdanji predmeti, ki se v stoletju prav nič ne spremenijo. Preprosto zato, ker se jih ne da več izboljšati, tako kot tudi žlice ali pa kladiva ne.

Če odmislim telefon in sončne špegle, ni bilo v starem brezrokavniku ničesar, kar bi si želel ukrasti - če bi bil kdo drug seveda. Zato dvomim, da ga je kdo zviznil. Prej si predstavljam, da ga je nekdo med delom vrgel v kakšen temen kot, kjer je tiho zlezel vase in ostal pozabljen kot tisti presušen skelet goloba, ki se je nekoč ujel za žico, štrlečo iz bližnje stene v Cukrarni. V beležki so bile zapisane stvari, o katerih se le redko govori, kakor pri sporočilu v steklenici, ki se piše v samotnem molku, in se ga nato zabriše v širino oceana, da počasi odpluje k bratom v duhu onstran horizonta. Želim si, da bi brezrokavnik ostal v zapuščeni tovarni, kjer sem ga pozabil. Morda je bil dovolj zdelan, da se je mimikrijsko zlil s patino okrušenih in zaprašenih zidov ter se spremenil v inventar Pozabljene dežele, ki čaka na naslednjo generacijo Stalkerjev, da bodo v njej skrivaj tipali po prahu za sledovi svojih prednikov v duhu.

Sporočilo je bilo poslano...

XXIV. IZREKI - TRETJIČ: LUKNJICE IN KAPLJICE

Z vsako mislijo izvrtam majhno luknjo v svod banalnosti vsakdana in opazujem, kako se svinčnik v roki spreminja v vrtalni stroj. Skoz drobne luknjice lahko pogledam kam drugam, ali pa potrpežljivo čakam, kaj mi bo kapnilo skoznje. Vsako kapljico prestrežem na papir, včasih moram biti pravi akrobat, da jih ujamem, kajti nikoli pravzaprav ne vem, kdaj, kje in kaj mi bo kapnilo na pamet. Popisani papirji ležijo vsepovsod. Spretno jih podlagam, da se mi kaj ne izmuzne mimo, kakor da bi s krožniki prestrezal vodo, ki med nalivom pušča skoz strohnelo streho.

Kadar se takole zapisujem, besedo za besedo, fragment za fragmentom, ne vedoč prav dobro, kam sploh vse skupaj pelje, si sam pri sebi godrnjam v brado: »Le naj kaplja, le naj se vztrajno steka, kapljico po kapljico, stran za stranjo, v počasnem in neenakomernem ritmu, ki vselej preseneča, ko se prikaže izza ovinka. Boste že videli, ko se bo Kanister, enkrat sit vsega in do vrha poln absurda, s silnim truščem zvrnil, da bo bobneče pljusknilo čez rob, in bo od silnega potresa še smisel iz groba nazaj med žive skočil. Zato je bolje, da si zamašite ušesa še preden bom končal in postavil zadnjo piko. Kaj piko, -topovsko kroglo!«

BUM!



Izreki se berejo, kot se pije šnops: na dušek ga zvrneš, da pride za teboj in te šele čez čas pogreje v trebuhu.

Pozaba perspektive:
Predpostavke so kakor balkoni: zatopljeni v razgled, ki nam ga nudijo, pozabimo, kje pravzaprav stojimo.
(Panorama ni nič bolj resnična od ulice.)

Doslednost pri izrekanju:
Vsaki izrečeni sodbi moramo prišteti pozicijo izrekanja in jo s tem napraviti relativno.
(Pogoj vsake resnične etike.)

Vsaka izguba me le še bolj približa sebi.

Luknje in praznine so produktivne: z njimi se odpirajo novi prostori v končnem volumnu.

Govor: pomen za druge, smisel zate.

Slepa vera v medije kaže na nezaupanje ljudi v lastno presodno moč.

Liberalni kapitalizem bi bil pravičen le v primeru, da bi po smrti vsakega posameznika njegovo premoženje pravično razdelili med vse novorojence.
(Nobenega dedovanja, nobenih obresti.)

O nezaupanju:
Kadar ne zaupaš komu, ki je s teboj odkrit, takrat pravzaprav veš, a ne verjameš, da veš.

Vera je nujna.
Toda vera v Boga je zgolj ena v kopici možnosti.

Če že moraš poklekniti, poklekni sam pred sabo.

O svobodi moramo govoriti tudi takrat, kadar sami izberemo svoja razočaranja.

Vsak resen pogovor bi moral potekati tako, kot se igra šah: z neomejenim razmislekom pred vsako naslednjo potezo.

Stari prijatelji odpadajo kakor suhe kraste – ali pa skupni pojmi več ne ustrezajo temu, kar je iz našega druženja nastalo.

Vsak človek bi moral imeti možnost, da umre na sebi lasten način.
Žal se dogajajo tudi nesreče in medicina.

Filozofom:
Koncepte resnično dojamemo šele takrat, ko jih zares potrebujemo (kot poslednji branik pred norostjo).
Torej moramo ločiti med opisovanjem in uporabo konceptov.

Toda naloga, dostojna filozofa, je šele iznajdevanje konceptov.

...in nezavedno je spregovorilo: »Ne za vedno.«

Pisanje je ena izmed oblik prisebnosti.

Ne priznavam sovražnikov, zgolj nasprotnike.
(Nasprotnik te sili v postajanje, sovražnik v propadanje.)

Berem se, kot da bi čital Sveto Pismo: spoštljivo, pozorno in kritično.
Vsakdo bi se moral naučiti, da je sam svoj učitelj in sam svoja Sveta Knjiga.

»Moški je komičen. Ženska ni.« -Sartre
(Pripis: »Ženska se smeji. Moški ne.«)

Govoriti bi morali le o tistem, kar smo že pustili za seboj.
Vse ostalo je le godlja mnenj in občutkov, ki vztrajno izpareva v čas, ne da bi zapuščala sledi.

Veliki misleci so največji prav tam, kjer sami sebi nasprotujejo.
Z drugimi besedami: gre za pogum.

Filozofom, spet:
Bodite dosledni: kadar pišete, ne pojasnjujete, temveč se pojasnjujete.
(Sla po 'spoznanju' je zgolj vrsta obsesije.)

...Ergo:
Če želite izgubiti stare prijatelje, pojdite za filozofa in jim začnite pojasnjevati, kako 'v resnici' funkcionira svet.

Vsak si o sebi prizna le toliko, kolikor še lahko prenese.
Uvid je navsezadnje stvar strogosti in moči.
(Z drugimi besedami: etike.)

Ne govoriti preveč o sebi – ker ne pomaga!

Ni resnice brez resnice o sebi, in ni resnice o sebi brez resnice sebe.

Če bi radi zaslužili denar, je bolje, da ljudi zabavate, kakor pa da jim dokazujete, česa ste sposobni in kaj vse zmorete.

Bistvena razlika je, ali človek poklekne ali počepne.
Kdor namreč počepne, ta še vedno stoji, pa četudi za polovico nižji (a pripravljen na skok...).

Dokler gre, bo šlo.

Nekatere stvari je treba v koš zabrisati večkrat, da tam tudi ostanejo.

Človek v življenju nikoli ne ve, če ni najboljše že za njim.
(In šlogarce o tem modro molčijo: sicer bi izgubile kompletno klientelo.)

Sloga ne najdeš. Počakati moraš, da te dohiti.

Prvo načelo kapitalizma:
Vse je dobro, kar se dobro proda.

Najbolj me privlačijo neuporabne reči.
Še posebej, ker jih lahko uporabim za karkoli.

Miss pravi:
»Nikoli nisem bila zadovoljna s sabo, dokler nisem postala miss in so drugi postali zadovoljni z mano. Nato mi je odleglo.«

Kot bazen sem, ki sam sebe koplje, sam sebe polni in sam vase skače.
(Veselica pa taka!)

Kako vztrajati ob težaškem delu?
Tako, da mu pripišeš nadnaravni pomen.

Zagata demokracije:
Bistvena razlika je, ali pri glasovanju dvigneš roko prvi ali zadnji.

Proti konfekciji:
Vse, kar biva, se izraža na sebi lasten način.
(Kreacija je v ustvarjanu razlike.)

Spomin je zgolj ena izmed oblik sedanjosti.

Dobra vprašanja ne potrebujejo odgovorov.
(A potrebujejo odprte glave.)

Valovi mnenj ne zamajejo pomola stališča.

In ko bo človek končno postal Bog... – bo ustvaril človeka po svoji podobi!?

Vrednost ritma:
Da si zadovoljen, kadar z dvema palicama udarjaš po napeti opni, zahteva prav posebne vrste skromnost.

Nomad (podnajemnik) pravi:
»Ne zid, tisto, kar visi na njem, je moj dom.«

Le droben 's' loči lepoto od slepote.
(Še posebej v ljubezni.)

Privilegij živih je, da mite ustvarjajo, in privilegij mrtvih, da v njih nastopajo.

Pišem po nareku nečesa, kar je nekdo pognal, ne da bi vedel za to.

Socialna klovnarija:
Po tem, kar te ljudje sprašujejo, zlahka oceniš njihov domet.

Včasih je prav vseeno ali dojameš ali pa uganeš.

Želite imeti vselej prav in sanjate o tem, da bi bilo vedno po vaše?
Nič lažjega: osamite se!

Nisem naiven, a se trudim, da bi ostal.

Nekateri izgledajo tako pametni.
A niso niti toliko, da bi modro molčali.

Človek še ni pameten, če nihče ne opazi, da je butast.

Ne očitaj ljudem, kadar veš, da bo njihova slaba vest to opravila avtomatsko.

Pišem, da si povem, kar mi ne bi povedal nihče drug.

»Kdor piše v krvi in izrekih, noče, da bi ga brali, temveč da bi se ga učili na pamet. V gorovju je najkrajša pot iz vrha na vrh: ampak za to moraš imeti dolge noge. Izreki naj bodo vrhovi: in tisti, katerim govoriš, veliki in postavni.«
Zaratustra