I. PRIKLOP

Moj kozmos, svetovni red, se napaja in raste iz kaosa Velikega Dvoma. Moj kozmos je madež, nepravilnost, praska na bleščeči površini videzov, fraz, klišejev, popa, kiča in ideologije. Virtualni mehurček v času. Sporočilo brez naslovnika sem. Drama v prazni dvorani. Sam svoj žur.

Ljudje nasedajo novicam, nasvetom, horoskopom, prognozam, upom, ideologijam in prepričanjem. Če bi vsakdo od njih kdaj pa kdaj naškrebljal kakšen fragment iz vrtinca Velikega Dvoma in ga čez par let spet prebral, bi v silnem začudenju, ki se včasih vzpne iz tega, kdo sploh smo, našel več sebe, kakor ga bodo v njem našli vsi preroki tega sveta.

Zavračam možnost, da bo človek kdajkoli presegel mitsko dojemanje sveta: pojasnjevanje neznanega z navidezno znanim. Enačba ni manj mitološka od metafore, pojasnjuje le drug vidik sveta. Fiziku in magu je skupno to, da oba stavita na ujemanje med simboli in stvarmi. Oba manipulirata realnost preko konceptov, v praksi pa fizik deluje eksperimentalno, šaman pa ritualno. Že Nietzsche je vedel, da velja logika zgolj za ponovljive primere, medtem ko lahko neponovljive dogodke osmisli zgolj mit.

Tako je sleherni od nas pri iskanju 'resnice', 'smisla', 'usode' in kar je še takšnih zarjavelih pojmov, zavezan zgolj skrivnostnim potem lastne mito-logike, ki nas tudi v najbolj banalnih situacijah drži za vrat, ko nam določa, kaj nas zanima, kaj nam je 'preprosto' všeč, kaj nam je smešno itn... Vsak po svoje sestavlja in krpa svoje fantazme in napihuje rešilni jopič smisla, ki ga drži nad gladino smrti in mu prigovarja, naj še malo brca...
Resnica ni ena in cela, temveč je sestavljena, kakor je sestavljen mehanizem ročne ure.

Začenjam torej s svojo zgodbo in se priklapljam na mrežo, medij, distributor misli.
Zavračam komentiranje dnevnih dogodkov in kronološko sosledje misli.
Izogibam se enoznačnemu smislu in jasnemu sporočilu.
Ne pišem; opazujem in zapisujem se.

Naj se vrti O=O