VII. KINETIČNA POEZIJA

Pred kratkim sem dokončal konceptualni model za izdelovanje kinetične poezije. Tole je na drugi strani priletelo ven:








PLIN PONOČI

Zajtrkovalnik je vključen.
Zobje paroma tleskajo,
da se sok cedi po bradi in pesteh.
Popust, da glava peče,
a za moj okus še vedno odločno preveč.
V zadnji sekundi mu zmrzne,
zavrti in skozi nos pobruha,
da se pena razmasti in premaže.
Vse avtomatsko, vse avtomatsko, se čudim.

Izobraževanje traja pet let,
tri, če dvakrat ponavljaš.
Kdor ne verjame, naj gre lepo spat.
Ostali pokupijo vse,
da se jim le posveti, da se splača.

Dokler raste, mu gre dobro,
nazaj grede mu jih pa iz trebuha vlečejo.
Včasih podvomim, da zares švica,
a me krogi pod pazduhama postavijo na realna tla.
Tam so ploščice kot se šika,
dela čez glavo skratka.
Vsi so na hoduljah,
da vidijo čez.
Ni korporacije brez orijentacije.
Zato sever tapecirajo z mahom,
da se še ponoči vidi,
kam gre cesar peš.

Vse črte so osvetljene, fino gravirane in ročno ravnane.
Svaka čast!
Zaflikane grejo na dražbo,
da jih pošraufajo, zavežejo in spijejo.
Nato je cel kraval,
maša je na daljinsko upravljanje
in kante so na pante.
Križi so neonski,
vsi brez izjeme ganc novi.
Reče se jim sveti križi.
Včasih so vraževerni verjeli,
da je bilo to zaradi Kristusa,
sedaj vemo,
da je neon tisti, ki sveti.
Počutimo se bolje,
pa še tema se lažje prenaša.