IX. NIMETU

Baje je Karl May večino svojih pustolovskih zgodb napisal v zaporu. Ko je odsedel svojo kazen, je ječar odklenil vrata njegove celice in mu dejal: »Gospod May, sedaj lahko greste.«
Karl May pa mu je začudeno odgovoril: »Pravite, da lahko grem? Toda saj me sploh ni bilo tukaj.«

***

Ko sem se pred dnevi spomnil na to fiktivno anekdoto, napisano že pred leti, sem prebil noč v raziskovanju Mayeve biografije in skušal ugotoviti, ali je na tem kaj resnice. Kar sem odkril, me je osupnilo. Takole pravi njegova biografija:

Karl May se rodi leta 1842 v Ernstthalu na Saškem v času velike lakote. Poleg tega, da mu lakota vzame večino sester, zaradi slabe prehrane in pomankanja vitamina A kmalu po rojstvu izgubi vid, ki se mu povrne šele v petem letu starosti. V tem obdobju se najbolj naveže na svojo babico, ki mu prebira različne zgodbe.

Ko se mu povrne vid, je Karl goden za vzgojo in dresuro. Kar Karlu ni uspel vbiti v glavo učitelj v razredu z devetdesetimi učenci, mu doma z mokrim jermenom vbija v rit oče. Oče, ki seveda nikoli v življenju ni odprl knjige, je namreč prišel na izvrstno idejo, da bo sinov študij močno prispeval k intelektualnim karakteristikam njihovega rodu, zato desetletnemu Karlu na mizo veselo zlaga vse knjige, na katere naleti, ter od njega zahteva, da jih prepisuje od prve do zadnje strani. Jedilnik je pester – aritmetika, biologija, molitve, geografija – toda neužiten: Karl kljub dnevom in nočem prepisovanja ne razume prav ničesar.

Pri dvanajstih Karl prvič naleti na pustolovske romane tistega časa: 'Rinaldo Rinaldini, šef roparjev', 'Himlo Himlini, šef roparjev v Španiji' in 'Sallo Salini, šef vseh šefov roparjev' postanejo njegovi idoli. Dve leti kasneje, sit vseh krivic, se dokončno odloči, da peš odide v Španijo in se pridruži plemeniti roparski bratovščini iz knjig. Oče ga ujame naslednji dan. Jermen je že namočen...

Po osnovni šoli ga oče vpiše na učiteljišče v Waldenburgu. Za božič ga prvič ujamejo, ko ukrade šest sveč, ki jih želi odnesti domov, zato ga kazensko premestijo v Plauen. Pri devetnajstih uspešno zaključi šolanje in postane učitelj.

Njegova učiteljska kariera pa traja le dober mesec dni. Mayev sostanovalec, s katerim si deli sobo, mu posodi žepno uro, nato pa ga ovadi policiji, češ da mu jo je ukradel. Karlu Mayu, ki mora za šest tednov v zapor in poleg tega še izgubi učiteljsko licenco, se podre svet, njegov sostanovalec pa ima končno spet celo sobo zase.

Ko se iz zapora vrne domov in mu država prepove tudi zasebno poučevanje, se v njegovi glavi začnejo oglašati demoni. V svojih dnevniških zapiskih opisuje množice glasov, ki mu dneve in noči odmevajo v glavi, in mu jih na trenutke uspe utišati le tako, da piše epske zgodbe o svetu z jasno mejo med dobrim in zlim, ter o pravičniških junakih, ki na koncu vselej zmagajo. Piše torej o svetu, v kakršnem mu ni bilo dano živeti.

Glasovi v Mayevi glavi postajajo vse močnejši in ga pri enaindvajsetih končno pregovorijo, da se spusti v najbolj nenavadno odisejado svojega življenja. Brez vsakega pojasnila zapusti nič hudega slutečo družino in se poda na brezciljno potepanje po Nemčiji. Najprej se predstavlja kot 'Dr. med. Heilig' ali 'očesni doktor', ki predpisuje ljudem lažne recepte in se preživlja z drobnimi tatvinami. Čez nekaj časa se pojavi v Chemnitzu kot 'seminarski predavatelj Herman Lohse', rezervira sobo v hotelu, pri krznarju naroči kup ženskih krznenih plaščev, ki mu jih dostavijo v hotel, nato pa z njimi izgine, ne da bi poravnal račun. Preseli se v Gohlis in dobi zaposlitev kot pomočnik kovača. Poimenuje se 'Kovač Hermes, boter tatov in trgovcev' in skuša pri lokalnem prodajalcu prodati enega od krznenih plaščev. Prime ga policija in spet se znajde za štiri leta v zaporu.

Ko se vrne na prostost postane 'policijski poročnik iz Wolframsdorfa pri Lepzigu', 'zastopnik odvetnika Dr. Schaffratha iz Dresdena', 'pisatelj Heichen iz Dresdena' nazadnje pa še 'Albin Wadenbach, veleposestnik iz Martiniqua'. Seli se iz kraja v kraj ter nekaj časa živi v gozdni jami, kamor zvleče najrazličnejšo staro ropotijo. Uporablja različne preobleke in nosi lažno brado. Ko drugič pade v roke pravice, ga sodišče med drugim bremeni prevar ter tatvine brisače, tobačnice, kompleta krogel za biljard in osedlanega konja, ki ga je hotel prodati mesarju. Spet dobi štiri leta. V zaporu izdeluje cigarete, igra orgle in bere, bere, bere...
Glasovi končno potihnejo.

Pri dvaintridesetih je Karl May končno spet prost. Spet se preimenuje, tokrat v 'Dr. phil. Karla Friedricha Maya' in se popolnoma posveti pisanju zgodb o Old Shatterhandu, Winnetouju, Kari Ben Nemsiju in drugih pravičniških pustolovcih, ki ga v naslednjih desetletjih spremenijo v legendo. May vse svoje zgodbe piše v prvi osebi in jih postavlja v okolja in kulture, ki jih je spoznal zgolj iz knjig. Da si izdelati kostum Old Shatterhanda in Kare Ben Nemsija, kupi razkošno vilo, ki jo poimenuje 'Villa Shatterhand', v njej pa kopiči najrazličnejše trofeje, za katere trdi, da jih je prinesel iz svojih potovanj. V svojih kostumih se začne javno pojavljati in med drugim zatrjuje, da govori vsaj dva ducata jezikov, med drugim špansko, francosko, grško, latinsko, malajsko, hindujsko, turško, arabsko, vse jezike severnoameriških indijancev in tri južnoameriške dialekte. Ljudje se začenjajo zgrinjati na njegovem domu in ustanavljajo klube oboževalcev, ki njegove zgodbe povzdignejo v mite, nad katerimi sta bila očarana tudi Einstein in Hitler.

***

Karl May se je prvič v življenju podal v dežele, o katerih je pisal, leta 1899, ko je bil star sedeminpetdeset let. Ni razloga, da si ne bi verjel, da se tja zgolj vrača, če pa so to verjeli milijoni njegovih bralcev. Neverjetna logika opisanih dogodkov iz njegovega življenja je več kot očitna: običajno gre protagonist najprej na pot, nato svoje potovanje opiše in si nazadnje morda pridobi trumo bralcev, Karl May pa je najprej pisal, si nato pridobil občinstvo in šele na koncu prvič na lastne oči videl stvari, o kateri je prepričal že pol Evrope! Njegova spreminjajoča se identiteta, na trenutke že nevarno na robu norosti, ni bila posledica nesrečnih okoliščin v katerih se je znašel, temveč reakcija nanje. Imaginarna reakcija z dejanskimi zgodovinskimi posledicami!

Gilles Deleuze je nekoč zapisal, da je šele postajanje tisto, ki naredi tudi iz najkrajše poti, celo iz negibnosti na mestu, neko potovanje. Ko je bilo telo Karla Maya zaprto med zaporniške zidove, se je njegov duh naučil postajanja. V telesu zapornika št. 402, soočenega z vso bedo jetniškega življenja, so se nenadoma odprle vse knjige, ki jih je bral še kot otrok, a jih takrat še ni razumel. Da se je obranil pred bedo in krivico, si je v glavi začel plesti mit o pravičnem svetu, v katerem on osebno poravnava in maščuje vse krivice. Na bedo in krivico lastnega življenja se je odzval tako, da je na novo napisal cel svet in samega sebe.

***

Včasih se mi zgodi, da med pogovorom za trenutek zastanem in se zagledam čez, prešine me nekaj, za kar se zdi, da ni s tega sveta, a bi moralo biti. Kadar torej tako postajam, z odprtimi očmi zazrt v svet, ki ga še ni, in me pri tem sogovornik vpraša: »Hej, kaj je s tabo?«, mu odgovorim: »Nimetu!«