V. IZREKI – prvi del: O jeziku, pisavi in govorici






Izreki se zapisujejo nepričakovano, na mah, in se običajno končajo že po prvi piki. Zbiram in sortiram jih podobno, kot to počne mehanik s kupom matic in vijakov: svoje k svojim.
Vsak izrek je ključ, ki odklepa svoj prostor v jeziku. Na mizo torej stresam vsebino prve škatle na kateri piše O jeziku, pisavi in govorici:

-Vsak, ki piše najprej zase, piše le zato, da se z lastnim mitom zavaruje pred norostjo tega sveta.

-Ko pišem, mislim na to, kar zapisujem, a verjamem, da zapisujem to, kar mislim.

-Beri človek, beri in razmišljaj! Kajti nihče ti v življenju ne bo posvetil toliko pozornosti, kot si jo lahko posvetiš sam.

-Pisanje se mi zdi dovolj zanimivo, da sem opustil ambicijo po zadnjem stavku.

-Pojem, idejo ali koncept ponotranjimo takrat, ko začne ta proizvajati lastne empirične argumente.

-Kadar pravimo, da 'imamo besedo na koncu jezika', pravzaprav vemo, da vemo, a ne vemo, kaj vemo.

-Govorimo lahko le o tem, o čemer se naučimo kaj povedati. In zgolj toliko tudi obstajamo za drugega.

-Če bi se znali poslušati takrat, ko pozabimo, da govorimo, bi se pred nami znašel popolnoma drugi jaz. Od tod tudi zadrega večine ljudi ob poslušanju ali gledanju posnetka, na katerem se znajdejo, ne da bi se tega zavedali.

-O varljivosti jezika: Morje in nebo pravimo tistemu, kar niti v dveh trenutkih našega življenja ne ostaja isto.

-Pride čas, ko postanejo samogovori pomembnejši od pogovorov.

-Čvekanje je brezglavo tekanje po pritličju jezika.

-Vselej pišem za prisotne v duhu: za tiste, ki jih ni tu, pa bi si to želel, ali pa za tiste, ki bi jih lahko ljubil, pa se niso še niti rodili.