XXXVIII. GOLOBI

Začelo se je skorajda neopazno in nedolžno. Nekje v začetku pomladi sem na balkonu začel opažati golobe. Zazdelo se mi je, da jih frekventno videvam, kako posedajo po balkonu, kar me ni navdalo s pretiranim veseljem. En kvadratni meter balkona, kolikor ga je premogla garsonjera kjer sem do nedavna živel, sem namreč namenil kamnom, ki jih čudaško prinašam iz različnih potovanj že leta in leta. Dekorativni preliv iz golobjih drekov se mi ni zdela opcija, ki bi mojo okamenelo zbirko napravila še bolj privlačno. Čeprav golobov nisem nasilno odganjal, sem jim tu pa tam skozi odprta balkonska vrata kljub temu namenil kak ubijalski pogled in upal, da bodo njegovo sporočilo doumeli brez nadaljnjih ukrepov kot so dretje, histerično mahanje z rokami ter metanje golobjih jajc čez balkon.

Verjamem, da smo se tako golobi kot jaz znašli v klobčiču velikega nesporazuma. Moje prizadevanje, da bi signale zavračanja in zmernega gnusa izražal čim bolj nazorno in nedvoumno, ni obrodilo želenih sadov. Tako se je kmalu zatem primerilo, da me je začelo zbujati nežno gruljenje goloba ali dveh, ki sta me skoraj sleherno jutro spogledljivo pričakala sedeč na robu zgornjega okna. Večkrat se mi je zgodilo, da sem zjutraj odprl oči in najprej zagledal goloba, ki je iz razdalje dveh, treh metrov skozi šipo nepremično zrl vame. Ni mi bilo prav prijetno, počutil sem se kot v družbi, ki si je nisem sam izbral.

Kakorkoli, naš odnos se na tej točki še ni začel ohlajati. Prav nasprotno: čeprav sem se upiral z vsemi štirimi, sem golobe očitno začel vse bolj privlačiti. Ko je namreč postalo dovolj toplo, da sem začel spati pri odprtih balkonskih vratih, sem enega od golobov zjutraj nekajkrat zalotil, kako se je brezsramno sprehajal po dnevni sobi. Da gre zares sem spoznal nedolgo zatem, ko sem med sesanjem za zvočniki ob steni odkril par skrbno zloženih vejic. Golobčka sta se nedvomno odločila, da se bosta naselila pri meni. Naivno sta verjela, da bomo zaživeli v slogi kot ena taka srečna družinica.

Moja domišljija je zgrabila priložnost in omenjeni preblisk v hipu razvila v krajši film, ki mi je kakor vlak odbrzel pred očmi, da me je streslo ko transformator. Videl sem se, kako stojim sredi dnevne sobe z razširjenimi rokami in s ptičjo hrano v dlaneh z gruljenjem vabim sostanovalca v svoje naročje. Cela dnevna soba, vključno z mano, je prekrita z debelo skorjo golobjega dreka. Tako zabetoniran sem se počasi začel zraščati s tlemi kakor drevo in le nemočno sem lahko opazoval, kako se iz podnajemnika spreminjam v fikus, ki služi le še temu, da se lahko golobčka malo presedata med neumornim sranjem po mojem trenutnem domu. Streslo me je še enkrat, BASTA se je izpisalo na platnu, zato sem prekinil film in nemudoma zabrisal temelje njunega gnezda čez balkon ter si zaželel, da vse skupaj čim prej pozabim.

Goloba sta se kljub temu dovolj močno vgnezdila v moje življenje, da sem se od takrat dalje pričel zbujati z nezavednim pričakovanjem njune družbe. Nekega jutra me je med scanjem nenadoma prešinilo, da za vsem skupaj morda tiči Nikola Tesla, ki že leta zbrano zre v knjigo na plakatu, nalimanem na vrata za mojim hrbtom. Nikola Tesla, tehnični izumitelj 20. stoletja, je namreč zadnja leta svojega življenja preživel v popolni osami in pozabi skromne sobe v hotelu New Yorker, njegova edina in največja ljubezen pa so (p)ostali golobi. Ohranila se je pripoved, da je v tem obdobju redno zahajal v Central Park hranit svoje prijatelje, ljudje pa so si ga bolj kot po njegovih izumih zapomnili po tem, da je v parku razširil roke proti nebu, golobi pa so se brez obotavljanja spustili nanj kakor jata angelov v civilu.

Tako sem svoje golobje obiskovalce povezal s plakatom Tesle, ki je visel na vratih kopalnice. Pomislil sem, da je morda prav veliki Nikola tisti, ki nas je na nedoumljiv način povezal v tej neobičajni zgodbi. No, le nekaj dni je bilo potrebnih, da sem zjutraj pred vrati kopalnice obstal kot vkopan. Zagledal sem namreč golobjega znanca, kako sedi na umivalniku in nepremično zre v Nikolo Teslo na vratih. Nobenega dvoma ni bilo več, da je šlo za pomembno srečanje onstran vsakega naključja.

Imaginacija je našla pravo, sebi lastno frekvenco in zanihala vsemogočno Resonanco, šahovnica prostora in časa se je zvila kakor kornet in za trenutek mi ni bilo treba nikamor, da bi se vse stvari, ki so bile in bodo, postavile na svoje mesto. In smo stali tam, Nikola, golob in jaz, brez besed, molče, kot se reče, Nikola je pravzaprav sedel, golob je brezizrazno buljil vanj in delal gru gru ter majhne drekce v umivalnik, še bolj pa sem verjetno buljil jaz, ko sem spoznal, kar sem pravkar vam povedal.

P.S.
Golobov od tega dne ni bilo več na balkon.