XXII. O SMISLU IN PROFITU

Opazil sem, da so se police knjigarn začele zadnja leta šibiti in ječati pod silno pezo knjig in priročnikov z nasveti o vodenju teamov, motivaciji zaposlenih, čustveni inteligenci, osebni rasti skozi poslovno uspešnost in drugih pogruntavščinah sodobnega kapitalizma, kakor da bi šlo za nov žanr v strokovni literaturi. Res nenavadno, a človek bi ob vseh teh metrih knjig pomislil, da se je delitev dela začela šele pred par leti in si še nismo povsem na jasnem, kako sodelovati in shajati drug z drugim, medtem ko se borimo za svoj vsakdanji kruh, najemnino in kabelski priključek.

Zlahka si predstavljam, da bi v sužnjelastništvu, fevdalizmu, različnih diktaturah ali pa tradicionalnih nezgodovinskih skupnostih, ki jim radi rečemo kar primitivne, le začudeno strmeli, če bi jim pokazal, kaj vse so sodobni guruji managemanta že stuhtali ob vnetem premišljevanju, kako naj zaposlene vendarle prepričajo, da bodo delali vedno več, vedno bolje in se ob tem celo smejali. Naslovi nekaterih del so impresivni in nadvse obetavni: 'Uživaj življenje in postal boš bogat', 'Notranji zmagovalec', 'Premagajte strah in zmagajte', 'Pozitivni naboj', 'Prvinsko vodenje', 'Skrivnosti milijonarjevega uma – Obvladovanje notranje igre bogastva', 'Filozofija po ribje – Enkraten način za dvigovanje morale in izboljševanje rezultatov'. Nisem si mogel kaj, da jih ne bi nekaj prebral…

Vsa učenost teh samozavestnih bukvic, v katerih me skušajo prepričati s samimi resničnimi zgodbami in zgledi bleščečega, finančno-osebnega uspeha, se ves čas vrti okrog neizrečenega vprašanja: kako narediti ljudi ubogljive, motivirane in zadovoljne hkrati? S tem vprašanjem se je že v renesansi ukvarjal Machiaveli, ko je premišljeval o najprimernejšem načinu vladanja in nazadnje svetoval vladarju, da naj vselej ravna tako, da se ga bodo podaniki bali in ga ljubili hkrati: »Naj se vas boje za vaše dobro in naj vas ljubijo za svoje dobro,« je modro sklenil svoj nasvet. Problemi z organizacijo se od renesanse sem niso kaj prida spremenili, tudi težnje sodobnih vodij ne, so se pa zato sredstva za mobilizacijo množic. Sodobni arzenal je pester: od krepel, okov in korobačev smo se v zadnjih par stoletjih sofisticirano premaknili k pohvalam, honorarjem, grožnjam, provizijam, obljubam in ideologijam. Z malo manj palice in malo več korenčka nas oblastniki nenehno prepričujejo, da smo sedaj vsi svobodni, da počnemo, kar nam gre v življenju najbolje od rok, obenem pa se začudeno sprašujemo, zakaj je pri vseh brezposelnih treba delat vedno več, zakaj so odnosi na delovnem mestu vse bolj dvolični in tekmovalni, kako je tak bedak lahko postal naš šef, zakaj nihče ne opazi in nagradi našega truda in sposobnosti in tako lepo po spisku naprej.

Petsto let po Machiaveliju se je na Dunaju pojavil dušeslovec, splošno znan kot dr. Freud, ki sicer ni imel težav z zaposlenimi v podjetju, ga je pa, neugnanega raziskovalca duš, močno zanimalo, kako nekaterim (marsikdaj popolnoma povprečnim) osebkom že celo človeško zgodovino uspeva prepričati tisoče in milijone, da delajo in mislijo enako. Freudu je sicer uspelo zadovoljivo pojasniti mehanizme v naših bučah, ki storijo, da vedno znova padamo na iste štose in neumorno povzdigujemo idole, a je v trenutku slabosti kljub temu priznal, da obstajajo na svetu trije nemogoči poklici, kjer se naš namen, pa naj bo še tako dober in moralen, nikoli popolnoma ne izide: psihoanalitik, učitelj in gospodar.
V življenju namreč obstaja nekaj, kar se nam izmika in česar ne moremo nadzorovati, pa naj bomo še tako goreči in dosledni. Lahko mu pravimo naključje, entropija, kontingenca ali pa svoboda. Ta neizbrisna lastnost sveta stori, da se vse spreminja, da tudi ponovitve niso identične s seboj in da se človek, kljub temu da se oklepa svoje identitete in verjame v osebnost, neprestano preobraža v postajanju. In zato se managerji in vladarji na vse kriplje trudijo narediti ljudi bolj predvidljive, ubogljive in koristne v prid višjim interesom, pa naj gre za cerkev, državo ali kapital. In se čudijo, da sistem ves čas po malem kleca, da uslužbenci še vedno zamujajo na delo, surfajo po internetu, rojevajo otroke in hočejo vsako leto na dopust. In hočejo nazadnje, šefi, utrujeni od nemogočega projekta, še sami na dopust, medtem, ko se jim na glas zareče: »To nima več nobenega smisla…«

Nietzsche je svoj čas rekel, da si je človek umetnost izmislil zato, da ne bi znorel od resnice in imel je prav. Smisel proizvajata le vera in umetnost, kapitalizem pa bo vselej proizvajal zgolj profit. Zato je bil narejen in tako bo deloval, dokler ne bo njegova notranja logika izčrpala vseh možnosti za njegov obstoj. Nobene revolucije ne voham v bližini, zato je bolje, da si tudi sam čimprej poiščem službo in se sprijaznim, da je to pač 'the only game in town'. Toda zaboga, ne prepričujte me vendar, da profit, smisel in resnica korakajo vštric.

Smisel ni ne koristen, ne praktičen, ne uporaben, a je nujen, da se človeku ne utrga. In v čem je smisel profita?

XXI. OTOK

Pozorno sem motril južni obris Cresa na navigacijski karti in zamišljeno dvigoval pogled proti otoku na obzorju. Loris mi je izza krmila namignil, da se približujeva zalivu, ki mi ga je, preden sva izplula, pokazal na karti, in mu zaradi nenavadne oblike pravi kar 'fraktalni'. Gledal sem in gledal, primerjajoč zapleten obris na zemljevidu s sploščeno gmoto na obzorju, a podrobnosti med njima mi ni in ni uspelo najti.

Ko sva kako uro kasneje v zalivu vrgla sidro, odprla pivo in se prepustila molčečemu lenarjenju, me je nenadoma prešinilo: Ali ni tudi z nami tako, kakor s temi otoki?! Ljudje sami sebe vselej vidimo kakor otoke v tlorisu zemljevida, z edinstveno in nenavadno oblikovano obalo, bogato s čudovitimi mirnimi zalivi, ki čakajo na utrujene mornarje, da se zatečejo vanje pred nevihto. In smo potem vedno znova razočarani, ker nas drugi vidijo zgolj s strani, kakor razmočeno plavajočo štruco kruha na obzorju.

Okoli otokov je voda. Spomnite se na to, kadar boste imeli občutek, da vas nihče ne ljubi in ni nikjer nikogar, ki bi vas razumel!