Sunday, September 30, 2007


XXXII. SVETOVNA MAŠINA

Jacques Lacan je v delu 'Štirje temeljni koncepti psihoanalize' na koncu XIII. predavanja z naslovom 'Demontaža pulzije' zapisal: »Montaža pulzije je montaža, ki je sprva videti kot nekaj, kar nima ne repa ne glave , - gre torej za isti smisel kot tedaj, kadar govorimo o montaži v surrealistični lepljenki. Če bi paradokse, ki smo jih ooredelili na ravni 'Drang', postavili ob tiste, s katerimi imamo opraviti na ravni objekta, na ravni cilja pulzije, potem bi podoba, ki bi nam ob tem padla na pamet, - tako mislim – kazala tek dinama, priključenega na plinovod, ven bi pokukalo pavje pero in požgečkalo po trebuhu ljubko žensko, ki je tu zato, da bi bila stvar lepša. Sicer pa zadeva postane zanimiva s tem, ko po Freudu pulzija določa vse načine, na katere lahko sprevrnemo kak podoben mehanizem. To seveda ne pomeni, da bomo obrnili dinamo, - raje bomo razmotali njegove niti, ki bodo tako postale pavje pero, plinovod bo stekel v usta dame, sredi ust pa bo ven pokukala ritka.«*

Ne domišljam si, da v celoti razumem Lacana, sem pa na nepričakovanem izletu zadnjič videl nekaj, kar konkretno udejani zgornji koncept in nam pomaga dojeti, kaj vse lahko naredi gon iz ljudi. Bilo je torej, da sem se nepričakovano znašel med s sadovnjaki prekritimi griči nekje v avstrijskem delu Južne Štajerske, pa me je kolegica, ki me dovolj dobro pozna, da ve, kako se vrtijo moja kolesca, peljala pogledat Svetovno Mašino ali Die Weltmaschine, kakor ji pravijo domačini. Nisem si drznil predstavljati, kakšna mašina bi to lahko bila, medtem ko sem vstopal skoz vrata prizidka tipične štajerske hiše z balkonom in rožami v prvem nadstropju v ambientu, ko da bi stal nekje v Slovenskih Goricah. In bilo je kaj videt: pritlična soba je bila od ene stene do druge naphano z nečim, kar ni imelo ne spredaj ne zadaj, ne levo ne desno, ne repa ne glave, a me je kljub temu v hipu prevzelo.

Bilo je mehansko, leseno-kovinsko, na sredi podprto s podnožjem lesenega vozička. Še preden sem v nikoli videnem stroju začel prepoznavati posamezne dele, je oskrbnica zagnala zadevo s pritiskom parih stikal, da se je začelo veselo vrteti zobato kolesje in jermenice, ki so na nedojemljiv način prepletene gnale osrednji sferični del kakor pri vrtiljaku brez potnikov, ki se mu rola le zaradi lastne zabave. Piskalo je, brnelo, škripalo in utripalo. Rabil sem nekaj vdihov, da sem preklopil iz province pred hišo na tole neverjetno iznajdbo. Le korak od mene je v vsej svoji bizarnosti zasijala Svetovna Mašina, mehanični otrok vaškega posebneža Franza Gsellmanna, ki ga je s samosvojo vztrajnostjo v kleti svoje hiše rojeval več kot 25 let.

Pravijo, da si je Franz vedno želel postat inženir, imel je spretne roke in bistro glavo, a mu trde kmečke razmere tega niso dopuščale. Leta 1958 je kljub temu uspel zbrati denar, da je obiskal Svetovno razstavo v Bruslju, si ogledal vse zadnje dosežke znanosti tistega časa ter spil pivo v pravkar zgrajenem Atomiumu, arhitekturnemu čudu tistega časa. V tistem trenutku se je Franz Gsellmann odločil, da bo zgradil Svetovno Mašino še sam. S skromnim kompletom ključev, klešč in izvijačev, žago, metrom, ročnim vrtalnikom, kladivom in primežem, privitim na star in zdelan ključavničarski pult, je Franz iz stare šare, nabrane po odpadih in boljšakih uspel ustvariti svoj nezavedni Objekt, avtomatski svet, ki kakor 3D projektor v neskončnost reproducira mehanične odseve vseh njegovih fantazem.

Skočimo za hip od Franza še enkrat nazaj do Lacana in njegovega pojma 'pulzije', s katerim smo štartali naš nocojšnji uvod. Lacan ponavlja za Freudom ko pravi, da pulzijo (gon – Freudov 'Trieb') sestavljajo štirje momenti: že omenjeni 'Drang' – 'pritisk, 'vir', 'objekt' ter 'cilj'. Gon oz. pulzija, osnovni človeški energetski potencial skozi omenjene štiri etape, kakor iz samega sebe vrteče se kolo, kroži okoli Objekta v svojem večnem vračanju. Za razliko od človekovih potreb, ki jih lahko zadovoljimo na biološki ravni, pripada pulzija redu Simbolnega. Cilj zadovoljitve pulzije tako ni Objekt, Lacanov 'objekt a', temveč zadovoljitev sama. Zato se reče, da pulzija svoj objekt zgolj obkroži, zadovoljitev pulzije pa se na ta način lahko doseže tudi netelesno, s sublimacijo.

Za vsak konkretni objekt, ki si ga v nekem trenutku prilastimo pod vplivom želje, se nazadnje izkaže, da ni povsem tisto, kar smo pričakovali, zato iščemo dalje. Ljudje običajno sčasoma zavržemo velik del predmetov, ki so nekoč bili 'del nas' in materializacija nezavednega se počasi transformira, izgublja ali pa preprosto zmeče stran. Franz Gsellmann ni bil take vrste človek. Proces mehanske montaže lastnega Gona je postavil na mesto osrednje naloge svojega življenja, ki jo je izpo(po)lnjeval več kot četrt stoletja vse do svoje smrti sredi 80. let.

Franz je material za gradnjo svoje Mašine po pričevanjih sovaščanov nabiral med odpadno staro šaro, vsako nedeljo pa se je z volovsko vprego odpeljal dve uri daleč do najbližjega mesta, kjer je na bolšjaku poiskal nov element za svoj mehanski svet, spil pivo in jo mahnil nazaj. Franz je v začetku načrtoval precej manjši stroj z vrtečo se maketo Atomiuma kot njegovim srcem, a se po nekaj letih gradnje in izpolnjenih načrtih ni več želel ustaviti. Mašina je začela vse bolj rasti, prvotnemu mehanizmu, ležečemu v okrogli rotirajoči kletki, je Franz začel dodajati nove in nove elemente. Svetovna mašina se je skozi leta večala, njeni mehanizmi so postajali vse bolj kompleksni, zobnikom, jermenom, vzmetem in urnim mehanizmom, ki jih poganja 25 motorjev, so se sčasoma pridružili še plastični Kristus na utripajočem križu, zlata beneška gondola, termometer v obliki vprašaja, lesena maketa mlina na veter, keramični orel, vesoljska ladja za otroke, disko kugla z rotacijsko lučjo ter cel kup druge krame, prezrte zaradi silnega utripanja pisanih luči iz novoletne jelke ter zgledno aranžiranih šopkov plastičnih rož, kjer je le mogoče. Iz vsake prehojene poti se je Franz vrnil s kakšnim novim plenom, ki ga je izvohal njegov gon, da ga zmontiral v Objekt - Mašino. Za razliko od mnogih drugih čudakov krame ni le kopičil, temveč jo je sistematično povezoval med seboj ter jo strukturiral v sistem višjega reda.

Svetovna mašina je do izteka Franzovega življenja zapolnila še zadnje kotičke sobe, gibanje okoli nje pa je bilo skorajda onemogočeno. Če si želel skozi vrata stopiti v sobo, si z nosom nemudoma zaril v nekaj, kar je še najbolj spominjalo na orjaški urni mehanizem, ki si je želel postati lunapark, a je padel na avdiciji, ker je bil prekičast. Ne vem sicer, od česa je preminul Franz, a se ne bi čudil, če bi se izkazalo, da ga je neslo, ker mu je utrgalo jermen na gonu, ko je v hiši zmanjkalo prostora za nadaljnje širjenje objekta njegove želje. Kakorkoli, njegovi potomci so ga spodobno pokopali, niso pa prav dobro vedeli, kaj bi z mehaničnimi ostanki njegovega nezavednega. Pa se je nekdo domislil, da bi lahko to utripajoče čudo postalo turistična atrakcija, zato so podrli zunanji zid hiše, zgradili prizidek za avtobus obiskovalcev in pristavili svoj pisker k turistom iz bližnje vinske ceste, ki primerno okajeni prav radi pogledajo še to mehanično bizarnost, preden omahnejo na sedež avtobusa, ki jih že pelje proti domu, da se Svetovna Mašina potopi nazaj v sanjsko brezno nezavednega, od koder je tudi prišla.

*Jacques Lacan – 'Štirje temeljni koncepti psihoanalize, Analecta, Lj. '96, str 156