Sunday, October 28, 2007


XXXIII. CEV

Tekel sem. Tekel, da bi obdržal korak s svetom, ki je postajal vse bolj nepredvidljiv in mi je obešenjaško vlekel preprogo spod nog, kadarkoli sem se želel z obema postaviti trdno na tla.

Takrat sem jo zagledal. Na prvi pogled ni pritegnila moje zasople pozornosti, a me je že po nekaj korakih spomin nanjo ustavil kakor magnet. Obstal sem in se ozrl nazaj. Vsega dobre pol metra je je štrlelo skorajda navpično iz zemlje, črne plastične cevi premera kozarca za kumarice.

Vedel sem, da bo izgledalo bedasto, zato sem se previdno ozrl naokoli, preden sem se počasi sklonil do cevi, jo na koncu objel z dlanmi in plaho zaječal vanjo: »Eeeeeeeeee...eeeeeeeeeee...eeeeeeeeee.«
Tišino zgodnjega večera je stresalo le bitje mojega še vedno zasoplega srca.
»Eeeeeeeee,« sem ponovil v cev še enkrat, ne da bi pričakoval kaj več od zavitega odjeka lastnega odmeva.
»Bolj ščemeče, bolj ščemeče, če, če, če!«
Skočil sem dva metra u luft in se tam skoraj usral, tako sem se ustrašil, še preden je zadnji 'če' priletel iz cevi s tako silo, da bi me skoraj ubilo. Ritensko, drsajoč z ritjo po tleh, sem se nagonsko umaknil na varno razdaljo, kjer sem začel počasi prihajati k sebi.

Moje začudenje nad glasom iz cevi se je kljub strahu začelo napihovalo kakor balon in radovednost je zahtevala svoje. Po vseh štirih sem previdno prilezel nazaj do cevi in s kosom žice parkrat potrkal po njej. Zadrževal sem dih, čakal, pa spet potrkal.
Nič.
»Kdo si?« sem se končno opogumil.
»Si si sireeena, si si sireeena, si si sireeena, kam si odšla...« je zapelo ven iz rora in melodija je spominjala na eno od Domicljevih viž, glas pa obešenjaški, kot da bi poslušal pevski zbor dinamitnih palic pri zadnjem komadu. Zadeva je začela postajati zabavna.
»Ja, kok si pa zlezu not?« nisem mogel skriti svoje radovednosti.
»Če padeš, si not, ja, ja, če padeš, si prec not.«
Najmanjšega pojma nisem imel, s kom se pravzaprav pogovarjam in bil sem v zadregi, kaj naj sploh še rečem. Za trenutek me je prešinila bodrilna misel, da je tam, od koder prihaja glas, morda nek lepši svet in da je tale cev, podobno kakor šamanski obred, le dobro skrit prehod na drugo stran. Misel na to, da sem izbranec, ki mu je bilo dano odkriti to skrivnost, me je navdala s prikritim navdušenjem in nebrzdanim pričakovanjem. Postajalo mi je jasno, da sem naletel na Znamenje.
»Ee, a je fajn... tam?« sem vprašal v cev.
»Tam, tam, tamburaši, kjer so oni, tam so naši!« je priletelo v odgovor.
Spoznal sem, da takole ne bova daleč prišla. Glas mi je očitno odgovarjal v zavitih šifrah, kar pa me ni presenečalo, glede na pomembnost skrivnosti, ki je počivala na drugi strani cevi. Nisem vedel, kaj bi, pa sem v cev raje malo pihnil.
»Pihni, pihni, prepovej!«
Obstal sem in premišljeval, kaj neki bi lahko prepovedal s pihanjem. Posvetilo se mi je z vžigalico, ki jo upihne veter, če je ne zaščitiš pravočasno z dlanjo.
»Ooooooo, oooooooo, bravoooo, oooooo, runda časti, ti, ti, ooooooooo!«
»Rundo, a? A ga piješ?« sem posmehljivo rekel v cev.
»Piiiiiiiiiiiiiiiiiiii« je zapiskalo iz cevi in mi preluknjalo lobanjo, kot da bi dobil kos stekla v uho.
»Pizda, si nor, še kr mi piska u glavi!« sem se zadrl in razjarjeno brcnil v cev, jezen sam nase, da sem jo sploh kdajkoli opazil. A cev se je le hinavsko upognila in me usekala nazaj točno čez jajca, da sem se s solzami v očeh brez besed sesedel na kolena, ko vernik pred trenutkom resnice. Grozovita bolečina, ki se mi je razraščala iz života, mi je meglila zavest in postavila moj svet v oklepaj kot pri fenomenološki redukcij. Mislil sem, da me bo konec in da sem že tam...

Nenadoma sem se zavedel mimoidočih, ki so, ne da bi upočasnili korak in zadostili svoji radovednosti, raje obračali glave do zadnjega limita vratnih vretenc in me čez ramo posmehljivo opazovali misleč: »Tale je zmešan.« Postalo mi je neprijetno, še posebej zato, ker, roko na srce, moja naprezanja niso obrodila sadov nikakršnega smisla. Začutil sem hladen pot, ki mi je lepil majico na hrbet in se spomnil sveta, ki sem ga še pred nekaj trenutki ves zasopihan skušal ujeti. Ne vem, kako daleč mi jo je pobrisal medtem, ko sem obstal ob progi zaradi usrane plastične cevi, po vsem povedanem še bolj negotov kot prej. Zavzdihnil sem sam pri sebi, ni bilo prvič, da me je v hipu prevzel tisti luzerski občutek, da za tiče mojega kova nikoli ne bo kotička razumljivega vesolja. Malce sem se še neodločno prestopal, nato pa globoko zajel sapo in jo ucvrl dalje, trdno odločen, da s cevmi, ki štrlijo ven iz zemlje, kjer to najmanj pričakuješ, ne bom imel nobenega opravka več.

Pospešil sem korak in začel puščati preteklost za seboj. Oranžno vijolično nebo je odsevalo v mogočni stekleni steni sicer hladne poslovne stolpnice, ki je vztrajno rastla z vsakim mojim korakom. Želel sem oceniti število njenih nadstropij, ko se je noga, ne kriva, ne dolžna, spotaknila, da sem se komaj ujel. Pogledal sem k tlom in od presenečenja mi je zastal dih: drobna suha korenina, ki bi me skoraj podrla, je bila na las podobna brontozavru. Ves iz sebe sem se sklonil, da si zadevo pobližje ogledam...