Friday, June 12, 2009


XXXVI. I’M A BOXING MUSICIAN BABY

Mineval je deseti dan, kar sem se potikal po Berlinu in čakal, da mi vsaj za silo odleže. Novice iz domovine niso bile spodbudne in teža globokih premislekov, kaj naj s svojim življenjem v prihodnje, mi svetlih majskih dni ni olajševala, pa naj so se ljudje okoli mene zdeli še tako brezskrbni.

Bila je nedelja in spomnil sem se, da v parku nedaleč stran vsak konec tedna zrase ogromen boljšjak. Kupi stare, poceni, a privlačne krame, s katero bi le stežka počel kaj pametnega, me že od nekdaj pomirjajo, zato sem se namesto v bližnjo cerkev raje podal do nepreglednega mnoštva razmajanih stojnic v Mauerparku. Komunikacijske linije z nebesi so že od Nietzscheja dalje v zelo slabem stanju, Bog mi ne dviguje slušalke, pa če se še tako naprezam, poleg tega pa me tudi sproščen videz berlinskih obiskovalcev boljšjakov mnogo bolj zabava kakor tista seriozna oprava župnikov in njihovih pristašev. Stvar okusa in eksistencialne naravnanosti pač.

Sprehod v Mauerpark mi je pomagal. Množica popirsanih, tetoviranih, retro, etno, punk, glasnih, vpadljivih, smešnih in sploh vseh mogočih obiskovalcev, med katerimi sem se poskušal izgubiti s svojimi skrbmi in strahovi, je dobrodejno vplivala name. Kadar človek svoje čudenje investira v neznance, pač lažje shaja s seboj, tega sem se v življenju naučil že pred časom. Postopal sem naokoli, ne da bi oprezal za čim konkretnim, ko mi je pozornost pritegnil gologlav moški v zrelih letih, sedeč pred veliko fotografijo samega sebe na kateri se je v popolni boksarski opremi boril z nenavadno kovinsko konstrukcijo.

Radovednost je zahtevala svoje, moral sem izvedeti s čim se ukvarja, pa sem ga nagovoril, kako in kaj. Možak se mi je predstavil kot Alfred, beseda je dala besedo in še preden sem spil polovico piva, mi je dobrodušno razpredel lep kos svoje življenjske zgodbe. Da je v življenju počel že marsikaj: bil je boksar, DJ, prodajalec zelenjave na tržnici, dirkač in kaskader, vgojitelj problematičnih otrok ter glasbenik. Ko je dopolnil petdeset let je zbolel za rakom. Prebil se je skozi vse možne terapije in bil, kot je rekel, več let bolj mrtev kot živ. V tem obdobju si je za nameček še zlomil nogo, kar ga je prikovalo na invalidski voziček, da je postal živo truplo na kolesih. Prijatelji so se začeli diskretno poslavljati, živi pač nimajo časa za mrtve, on pa se je medtem odločil, da bo živel. Dobil je idejo. Zamislil si je namreč mašino, ki bo boksarske udarce prevajala neposredno v glasbeno govorico. Pred dvema letoma je zanjo uspel navdušiti še nekega profesorja iz politehnične fakultete v Hamburgu in po dobrem letu eksperimentov je bila mašina nared.

Bil sem navdušen. Kot vedno, kadar naletim na čudake s konceptom in voljo, da ga uresničijo. Povabil me je, naj se zvečer oglasim v plac, kjer vadi, da si ogledam in doživim zadevo še v živo. V kletni luknji, udobno opremljeni s tremi starimi kavči in nekaj fotelji, se nas je zbralo kakih deset firbcev z nenavadnim smislom za glasbo. Alfredu se je pri nastopu pridružil še kitarist – bobnar (medtem, ko je brenkal na kitaro, je z nogama igral še na bas boben in hi-hat) in situacija je resnično začela spominjati na nekakšen dnevnosobni koncert. Repertoar je bil izboren: začela sta z Bachom, sledili so Kraftwerki, pa nekaj lastnega boksarskega bluesa v stilu “I’m a boxing musician baby, o yeah…”, končala pa z Mozartovo Odo radosti in ukrajinsko himno na željo nekoga od obiskovalcev. Scenosled, s katerim prebiješ led na vsaki zabavi, skratka.

Alfredo te dni intenzivno trenira za prvi večji nastop na enem izmed boksarskih turnirjev v Berlinu. Pravi, da lahko tudi nor boksar postane angel, zato se uči igrati Ave Mario, ki jo namerava nekoč odboksati v cerkvi. Če Bog premore vsaj trohico smisla za humor, bo tokrat dvignil slušalko in uredil vse potrebno. Ga bom še enkrat poklical…