Wednesday, February 02, 2011


KNJIGA, KI JO PIŠEJO VEDNO ZNOVA

Pozabljeno odkritje v knjižnici Collegio Romano

Leta 1912 so se v knjižnici rimske univerze Collegio Romano zaradi finančnih težav odločili skrivaj prodati del svojih rokopisov in knjig. Wilfrid M.Voynich, knjigarnar ameriško-poljskega rodu, se je uspel na 'razprodaji' dokopati do več starih rokopisov, vendar takrat še ni vedel, da bo eden izmed njih nekoč dobil njegovo ime.

Med starimi rokopisi iz znamenite jezuitske knjižnice je Wilfridovo pozornost prav posebej pritegnila stara, dobrih 240 strani debela knjiga, napisana v neznanem jeziku ter ilustrirana z nenavadnimi kozmološkimi diagrami, neobstoječimi rastlinami in mnoštvom nagih žensk, ki se kopajo v nekakšnih lijakih in tolmunih, povezanih z nenavadnimi sistemi cevi in kanalov. Ker mu radovednost ni dala miru, je svojo najdbo kmalu pokazal različnim jezikoslovcem in kriptologom, ki se še vedno trudijo razvozlati skrivnostno pisavo in pojasniti vsebino knjige, ki se je od takrat drži ime Voynichev rokopis.

Rokopis je v obliki faksimila prvič izšel leta 2005, zadnje analize pa njegov nastanek datirajo v prvo polovico 15. stoletja. Ker je celotna vsebina knjige še vedno uganka, se strokovnjaki pri njenem datiranju največkrat opirajo na analizo ilustracij, na katerih so upodobljena oblačila in gradovi. Prvi znani lastnik rokopisa je bil obskurni praški alkemist Georg Baresch v zgodnjem 17. stoletju. Rokopis je po njegovi smrti romal v roke jezuitskega učenjaka Athanasiusa Kircherja, ki je uspel do tedaj napisati koptski slovar in 'dešifrirati' hieroglife (kasneje se je izkazalo, da je bila njegova interpretacija popolnoma nesmiselna), a je rokopis tudi za njegovo prevajalsko domišljijo ostal pretrd oreh. Po Kircherjevi smrti je bila knjiga skupaj z njegovo ostalo zapuščino shranjena v depojih Collegio Romano, kjer je pozabljena samevala kar dve stoletji, dokler ni prahu iz nje obrisal Voynich.

Skrivnostni pisec

Skupaj z ugibanji in prerekanji o vsebini Vojnichevega rokopisa se je seveda porajalo tudi vprašanje o njegovem avtorju. Po nekaterih domnevah naj bi delo napisal angleški filozof iz 13. stoletja Roger Bacon, drugi spet stavijo na renesančnega arhitekta Antonia Averlina, tretji pa so iz nerazumljivih znakov razbrali, da gre za delo več različnih avtorjev. Po eni izmed hipotez naj bi knjigo ustvaril sam Leonardo da Vinci, ko mu je bilo med 8 in 10 let. Po ilustracijah sodeč bi si upal trditi, da je bil še kako leto mlajši.

Opisi vsebine rokopisa so si enotni le v imenovanjih posameznih poglavij, ki se naslanjajo na njegove ilustrirane dele. Tako je 'botanični' del rokopisa opremljen z ilustracijami neobstoječih rastlin v slogu herbarijev tistega časa, podobno pa velja tudi za 'farmacevtska' poglavja, opremljena s primerjalnim prikazom posameznih delov rastlin.

Poglavja z že omenjenimi risbami golih žensk med kopanjem so najpogosteje klasificirana kot 'biološka', čeprav bi lahko šlo tudi za opis zdravilnih učinkov termalne vode ali pa opis shoda čarovnic, ki so med čaščenjem vode odvrgle metle in obleke.

Rokopis obsega še 'astronomska' oz. 'kozmološka' poglavja s krožnimi diagrami med katerimi je najti tudi klasični zodiakalni diagram s konvencionalnimi simboli.

Mnogi skeptiki, ki se sklicujejo na neuspešne poskuse dešifriranja rokopisa trdijo, da je vse skupaj le dobra potegavščina, med 'osumljenimi' avtorji pa najdemo tudi samega Voynicha. Kdor koli naj bi že bil, lahko mu priznamo vso čast za iznajdbo očitno popolnoma nesmiselne pisave, ki je uspela v stoletju zintrigirati najvidnejše kriptologe, da so napisali celo skladovnico njenih interpretacij.

Potegavščina ali sfingina uganka?

Statistična analiza je pokazala, da besedilo sestavlja med 20 in 30 znakov, distribucija znakov pa je podobna kot pri pisavah naravnih jezikov. Iz pisave je tudi jasno razbrati, da v besedilu ne gre za posamične narisane simbole, temveč niz povezanih znakov, ki so izpisani s tekočo pisavo in rutiniranimi potezami peresa.

Kopije rokopisa, ki jih je Voynich kmalu po njegovem odkritju poslal različnim strokovnjakom, za katere je menil, da bi mu lahko pomagali prevodu, so kmalu v roke dobili tudi različni kriptologi, ki so verjeli, da poznajo ključ do pomena. Medi njimi je bilo tudi nekaj vrhunskih kriptologov, ki so se med 2. svetovno vojno proslavili na zavezniški strani, a jim ni uspelo dešifrirati niti besede. V zgodnjih 50. letih so se jo lotili še kriptografi ameriške Agencije za nacionalno varnost. Uspelo jim je razviti nekaj algoritmov za dešifriranje besedila, ki pa so kriptologom puščala toliko prostora za subjektivno interpretacijo, da so lahko z njimi 'našli' pomen v kakršnem koli nizu naključno razporejenih znakov. Svojo nalogo so opravili tako dobro, da so se spet znašli na začetku. Drugi kriptologi spet trdijo, da rokopis tvorijo šifrirane kode, ki zahtevajo dvostopenjsko interpretacijo: najprej je potrebno dešifrirati posamezne znake, nato pa besede prevesti še s pomočjo slovarja oz. šifranta.

William Newbold iz univerze v Pennsylvaniji se je rokopisa že pred njimi lotil na drugačen način: skriti pomen znakov je našel v skorajda mikroskopskih nepravilnostih na robovih posameznih znakov. V teh drobnih označbah, vidnih le pod močno povečavo, je Newbold prepoznal 'pravi' značaj rokopisa, njegovo avtorstvo pa pripisal Francisu Baconu. Kasnejše raziskave so pokazale, da je Newboldova 'mikrografija' le posledica razpok v posušenem črnilu.

Po lingvistu Jacques Guyu je rokopis v eksotičnem naravnem jeziku, ki ga je avtor zapisal v pisavi, ki jo je iznašel sam. Guy je dokaze za svojo trditev iskal v podobnih jezikovnih strukturah tajskega, kitajskega, burmanskega in vietnamskega jezika. Rokopis bi tako po njegovem mnenju prav lahko prispel v Evropo iz kakšnega od potovanj na Daljni Vzhod, ki so začela doživljati razmah v času njegovega nastanka.

Dr. Leo Levitov pa je iz rokopisa uspel sestaviti drugačen miselni podvig. V knjigi 'Rešitev Voynichevega rokopisa' je le tega smelo interpretiral kot liturgijski priročnik pri Endurinem obredu, ki so ga prakticirali v hereziji Katarov. Besedila naj bi bila litanije o grehu in trpljenju, imaginarne rastline naj bi predstavljale simbole vere, nage ženske v bazenih pa po njegovem upodabljajo prizore venesekcije, ritualnega samomora z rezanjem zapestnih žil v kadi z vodo. Kje je kri in zakaj vsa dekleta na ilustracijah kljub samožrtvovanju izgledajo tako vesela in živahna, Levitov s svojo metodo ni uspel pojasniti.

Vsem interpretacijam navkljub Voynichev rokopis še vedno privlači nove generacije jezikoslovcev ter kriptologov, ki verjamejo, da se bodo dokopali do njegovega skrivnega pomena. Pomena pa je v Voynichevem rokopisu vselej bodisi premalo, bodisi preveč, da bi ga lahko strnili v enotno zgodbo, zato raziskovalcem že skorajda stoletje uspeva rokopis napisati vedno znova.

Labels: