XXXVII. HAIR

Pride človek k frizerju in ta ga vpraša, kako naj ga ostriže. »Hitro in tiho,« mu odvrne človek. Tako kot v tem vicu, ki sem ga nekajkrat povedal tudi preminulemu Perotu, dobremu kolegu in frizerju, sem si striženje predstavljal tudi sam. Pa je naneslo, kot že rečeno, da je Perota življenje stisnilo v kot in se je odločil lastnoročno končati to peklensko burko. In ko se je prvi šok zavesti o minljivosti (cak, pa te več ni...) začel umikati občutku lažne varnosti rutine vsakdanjega življenja, sem se nenadoma ponovno znašel pred banalnim dejstvom: treba se bo ostriči. Nekaj mesecev sem odlašal, nekako se mi je zdelo, da bom s tem zabrisal zadnjo sled mojstrovih rok na tem svetu, pa mi še ni bilo za pod škarje. Vse bolj štrleče lase sem si najprej tlačil za ušesa, nato pod kapo, nazadnje pa so mi začeli iti že pošteno na živce in napočil je čas, da jih skrajšam.

Prijateljica, ki ničesar v svojem videzu ne prepušča naključju, mi je priporočila svojo frizerko, simpatično mlado punco, kot je večina frizerk. Nekajkrat smo se srečali, delovala je razumno, pa sem se odločil, da ji zaupam svojo glavo v obdelavo.

Dobila sva se kar pri njej doma. Pa nobenih grešnih asociacij na to situacijo prosim! Me je namreč posedla kar sredi otroške sobe, njena sedemletna sestrica me je s pograda ves čas zvedavo opazovala in pokala frise, oče je šel dvakrat mimo kadit na balkon, mama pa me je prišla vprašat, kako je kaj. Druge sestre še ni bilo domov, a so mi jo najavili vsak čas.

In je bilo že skoraj pri kraju. Hitro, tiho in brez bolečin. Vstal sem in šel do kopalnice, da si izperem ostanke las, pa sem se vmes še bežno pogledal v ogledalo. Sem kar klecnil, tako sem se ustrašil tipa, ki me je pogledal nazaj. Pa ni bil frizerkin foter, oblečen v Batmana z motorko v roki, bil sem kar jaz, a ne tak, kot sem si naivno predstavljal še trenutek pred tem. Zrl sem v svoj obraz s čudaškimi brki in čudno, majhno, oskubljeno glavo, nekakšnen grotesken kolaž posamičnih delov mojega obraza iz različnih obdobij med 25. in 35. letom. Obupano sem porinil glavo pod tuš in se pri tem vlekel za lase, kar jih je še ostalo. Na vse pretege sem jih želel potegniti iz glave kot tisti laks pri kosilnici za travo, pa ni šlo. Bil sem kastriran. Simbolna kastracija po definiciji. Padel sem v koncept, kakor sem dolg in širok. Počutil sem se, kakor da bi mi odrezala kurca in prepričevanje, da je vse skupaj le plod moje domišljije, mi ni v ničemer olajšalo situacije.

Ko sem se pred tremi leti odločil, da pustim lasem, da postanejo daljši, sem želel na imaginarni ravni narediti premik in postaviti nekatere stvari v preteklost. V zrcalu sem želel videti človeka, ki je intenzivno postajal skozi mene in moje prigode, ter mu želel nadeti obraz. Stroge in simetrične poteze njegovim lasem preprosto niso bile kos, zato so le ti postali valoviti, prepleteni kot kabli njegovih strojev ter spiralasto nakodrani kakor vzmeti, katerih zvok mu je bil še posebej pri srcu. Prav v spiralah sem prepoznal najmočnejši simbol metamehanike, kjer se zvok zarjavele vzmeti sreča s spiralo večnega vračanja, ki neizbežno postavlja stvari na svoje mesto in moje postajanje spreminja v poklic. In ko sem si že vse tako lepo napletel v glavi in na njej, sem se šel takole nepremišljeno prepustit dvajsetletni frači, da mi vse to konceptualno in metaforično štrleče okrasje zradira v nekaj zamahih s škarjami. Od jeze bi si najraje populil vse lase, če bi imel dovolj jajc.

Marsikaj mi je takrat postalo jasno kar takoj, na mestu. Recimo pomen jelenovega rogovja in navdušenje različnih bratovščin nad njegovo simbolno močjo. Ali pa to, zakaj sem v Moskvi in Berlinu letos kupil tri kape. Za nameček sem dobil še hipni uvid v zaroto ljubosumnih prijateljic, ki me očitno želijo takole simbolno kastrirati. Ena mi je namreč že priznala, da si na skrivaj želi obriti moje brke.

Tragikomiko situacije je do vrhunca nevede pripeljal oče omenjene eksekutorke, dobrodušen in gostoljuben Srb, ki je na vsak način želel, da pred odhodom z njim in družino popijem še vsaj kavo in sok. Vse, kar sem si želel, je bilo le stopiti skozi vrata ven iz tega filma, a ni šlo tako preprosto. Kavo sem še uspel vljudno zavrniti, a sem ob tem zvrnil vase dva kozarca soka z najbolj prijaznim nasmeškom za obiske pri neznancih, kar jih premorem. Kaj čmo, ne spodobi se streljat na nedolžne.

Neverjetno, kaj vse sem slišal v tistih nekaj minutah, čeprav si nisem želel. Rad bi, da mi gre že enkrat iz glave, pa povem naprej. Povedali so mi, kaj vse si kupijo in kako poceni to dobijo – od olja za cvrtje do počitnic na Jerbi (gospa gre letos tja že drugič, en teden olinkluziu za manj kot 250 eurotov). Pokazal sem navdušenje, da se imajo fajn z vsemi temi stvarmi in jim zaželel, naj se imajo fajn še naprej, nato pa sem vstal, se poslovil in spizdil ven vedoč, da smo se videli zadnjič.

Pero, pogrešam tebe in tvoje mojstrske roke. Mir s teboj.