KONTROLNI STOLP

V zraku je nepremično lebdelo neusmiljenih petintrideset stopinj v senci in vročina ni dovoljevala nobene druge alternative, kot da se pridružim nepremičnosti. Skoraj gol sem ležal na prenosni postelji pod domačim hrastom in skušal ustaviti še misli. Kinknil sem. Začelo se mi je sanjati, da so na travnik prišli prijatelji in okoli mojega šotora postavljali majhne šanke, kot so tisti na gasilskih veselicah za vrtne palčke. Začuda nad tem nisem bil preveč navdušen, predramil sem se in začutil neustavljiv impulz, ki me je namesto za šank vlekel v gozd.

Stopal sem po blatni kamniti cesti, ki so jo nekoč zgradili za volovske vprege, popoldanski žarki poletne svetlobe pa so posamično rezali skozi krošnje dreves in obenem barvali njihovo listje fluorescentno zeleno. Nikjer ni bilo nikogar. Edini sem stopal po tej samotni poti. Naravnost gnalo me je in pospeševal sem korak, ne da bi prav dobro vedel zakaj.

Drevje je nenadoma prenehalo rasti iz tal in znašel sem se na prostrani jasi. Zgodilo se je tako nenadno, da sem zaslepljen od sonca začuden obstal, si namestil dlani pravokotno nad oči kakor šilt ter se začel razgledovati. To sem počel zelo resno, s celotnim zgornjim delom telesa sem se trudil slediti gibanju radarja na bojni ladji, zraven pa sem delal piiiip, piiiip, piiiip, piiiip. Naj ob tem nerazgledanim pojasnim, da ta zvok ni imel nobene zveze z radarjem, temveč s sonarjem, s katerim sem prav tako prečesaval teren. Ko sem s pogledom drsel po nasprotnem robu jase, nedaleč stran od poti, se je moja radarska glava sunkovito ustavila. V vidnem polju sem zaznal lovsko opazovalnico, hohštand, kakor se tod pravilno reče.

Previdno sem se povzpel po lestvi in dvignil leseno loputo v tleh nad seboj. Pretrgal sem petsto pajkovih niti ko sem skozi pravokotno odprtino zlezel v opazovalnico. Tudi tu že dolgo ni bilo nikogar. Toliko bolje za živali, sem si mislil.

Usedel sem se na leseno klop ter se začel razgledovati. Vse mi je bilo znano kot nekakšen sanjski prizor, deja vu, kratek stik s Transformatorjem Vsemogočnim. Nato mi je kapnilo. Jasa je izgledala prav taka, kot na tistih razvpitih fotografijah Billyja Meierja, ki jih je v sedemdesetih posnel nekje v Švici bogu za hrbtom in jih danes ne bi nihče niti povohal, če ne bi nad pokrajino lebdeli NLP-ji, leteči krožniki po domače. No Billy je takih fotografij posnel cele škatle, a to je bilo pravzaprav bolj mimogrede. Billy namreč pravi, da se mu leteči krožniki prikazujejo že od njegovega petega leta kakih sedemdeset let nazaj in od takrat je v telepatskem kontaktu s celo familijo prebivalcev iz ozvezdja Plejad. Stvari, ki so mu jih o človeštvu povedali Sfath, Ptah, Semjase in drugi medzvezdni kolegi, so ga nagovorile do te mere, da je o tem napisal kopico knjig ter odprl šolo, ki jo je poimenoval 'Svobodna interesna skupnost za robno znanost in proučevanje neznanih letečih predmetov'.

S svojo zavidljivo kolekcijo Billy še vedno velja za človeka z največjim zasebnim arhivom fotografij neznanih letečih predmetov na svetu, med njimi pa je tudi precej takšnih, s katerimi si je nakopal cel kontingent neusmiljenih kritikov in zasmehovalcev. Med njimi so recimo fotografije letečega krožnika, parkiranega na dvorišču pred njegovo kmetijo, ki izgleda še najbolj podobno temu, kar bi napravili pet let stari otroci, če bi jim dal deset bunkic za novoletno jelko, pokrov od kante za smeti, karton za jajca, cedilo za špagete ter srebrn sprej in jim ukazal, naj iz tega naredijo jagodno torto. No, bolj zanimivo postane, kadar Billy potegne iz arhiva par filmskih posnetkov na nivoju holivudske produkcije tistega časa. Da je hec večji, je Billy že petinpetdeset let brez ene roke, živi na zakotni kmetiji in premore le preprosto tehnologijo tistega časa - star fotoaparat ter amatersko super 8 kamero. Nekoč je šel pokazat leteči krožnik skupini strokovnjakov, opremljeni s profesionalnim snemalnikom zvoka, s katerim so posneli tričetrt ure takšnih frekvenc, da bi še gospoda Teremina zbudile iz groba, če bi ga pokopali s slušalkami. Stvar postane bolj resna, ko Billy spregovori o enaindvajsetih atentatih, ki jih je preživel zgolj po zaslugi posredovanja svojih nezemeljskih frendov. Njegova misija je namreč sila nevarna, saj so ga nezemljani pooblastili, da širi zavest, spoznanje in resnico med krdelom pohlepnih sebičnežev, ki so do danes odkrili že vsaj deset zanesljivih načinov, kako vse skupaj spustiti u luft. Billy pravi, da bodo to v kratkem tudi storili in čeprav je z najavo začetka konca sveta že nekajkrat udaril mimo, je očitno še vedno na njihovem spisku za odstrel.

Takole se mi je pletlo po glavi ko sem sedel tam gor na hohštandu in pogledoval navzdol po jasi. Analize konfiguracije terena, smeri vzgonskega vetra ter bio resonance okoliškega gozda so mi jasno pokazale, da je jasa naravnost idealna za pristanke letečih krožnikov in to vse do premera tristo metrov!!! Med izračunavanjem sem s kotičkom očesa opazil, da je razmejitvena prečka med oknoma opazovalnice postavljena tako, da razmeji jaso natančno na dva identična tetraedra v smeri jugovzhod – severozahod. Srce mi je začelo pospešeno dovajati kri v možgane in polotilo se me je razburjeno navdušenje, ko sem odkril, da je opazovalnica v resnici kontrolni stolp.

Tako sem postal kontrolor letenja za medzvezdne polete. V skladu z medgalaktičnimi pravili in v prid boljše komunikacije z nezemljani sem si nadel ime Ehotron ter začel z vsakodnevnim oddajanjem signalov iz kontrolnega stolpa. Vmes sem imel nekajkrat opravka z jagri, ki so prišli na prežo, a ko sem jim razložil, kaj počnem, so me raje pustili pri miru, eden pa se je šel celo zdravit zaradi alkoholizma, ker je bil prepričan, da se mu je pričelo mešati. To mi je le potrdilo, da sem z novim poklicem na pravi poti, da telepatskih komplimentov mojih medgalaktičnih prijateljev niti ne omenjam.

Piiiip...piiiip....piiiip...piiiip...