VIII. SKRIVNOST STARE KRAME

Bil sem v Bukovju. Za trenutek sem postal na stari domačiji, ko sem peljal prikolico spat. Zavlekel sem jo k stari cisterni ob skednju, ko se mi je pogled zataknil za tale prizor (s fotoaparatom sem se vrnil kasneje):
Na steno skednja iz starih težkih brun je bilo nabitih kakšnih deset cvekov, na katerih je viselo nekaj vzmeti, kapa s šiltom, brus v kravjem rogu, star pogonski jermen, gumijasta spona za smuči, nož za flajšmašino, tri metre kabla, železni kavelj iz daljnovoda, ročni sveder za les, pol metra pogonske verige, kos ukrivljenega aluminija in smešen skajast pas, ki me je spominjal na kavboje iz otroške pustne maškarade. Zraven je viselo tudi nekaj prozornega z luknjo, za kar mi je zmanjkalo domišljije in besed. Strmel sem v te čudne pripomočke, se čudil in premišljeval, kakšnemu namenu bi lahko služili. Je to mar spontani vznik ready-madea v krajih, kjer se vozijo brez tablic na avtomobilih? Ali pa gre za obredne pripomočke, ki jih hišni gospodar uporabi le takrat, ko izčrpa vsa druga sredstva zoper višjo silo? Domišljijo na stran, priznal sem si, da se je vsakovrstna krama na žeblje verjetno navesila z leti, tako kot se to vselej zgodi s kramo, za katero verjamemo, da jo bomo nekoč še potrebovali.

C. Levi-Strauss, ki je svoje celotno življenje posvetil strukturalni analizi mitov, je v Uvodu k Mitologikam zapisal, da ni njegov namen pokazati, kako ljudje mislijo v mitih, temveč, kako miti mislijo sebe v ljudeh brez njihove zavesti o tem. Pokazal nam je, da univerzalna in nezavedna mitska struktura vselej služi 'krpanju' totalitete sveta in varovanju družbenih pravil pred nepredvidljivimi vdori kaosa in kontingence. Mitska struktura je sinhrona in virtualna, a se uteleša skozi verovanja in dejanja posameznikov. Moč mito-logike se najbolj očitno kaže v neprestanem prizadevanju slehernega od nas, da bi deloval čimbolj ekonomično, koristno in smotrno, predvsem pa v neozdravljivi bolezni človeštva, ki se imenuje iskanje smisla življenja. Človek hoče smisel in kadar ga ne dobi od Boga, se prav rad zadovolji s tem, da si barva lase, zbira stare brivnike, igra fagot, komunicira z nezemljani ali pa preprosto zlaga stvari na svoje mesto, kakor se je bil odločil ravnati tudi naš mojster.

Naše osebne mitologije so torej generatorji smisla, ki pojasnjujejo neznano z znanim in nam tako delajo življenje razumljivo -ali pa vsaj znosno. Naše mitske predstave so naša zadnja resnica, zato ne nasedajte znanosti ali religiji, ki nam vsaka na svoj način dokazujeta, kako sta pometla z njimi. Vsak diskurz je ideološki in vsaka ideologija je mitološka.

Pomen mitske zgodbe nastaja podobno kot izumi in rešitve hišnega mojstra (bricoleur-ja), ki vsakdanje tehnične izzive rešuje v garaži ali vrtni lopi. Hišni mojster pri svojih popravilih praviloma uporablja material iz 'druge roke', najrazličnejše zavržene dele, ki jih po načelu 'čez sedem let vse prav pride' skrbno kopiči, kombinira in sestavlja. Hišnemu mojstru se vsi predmeti iz njegove delavnice zdijo uporabni, pa čeprav za mnoge od njih še ne ve, zakaj. Vloge predmetov v skladišču so le delno določene: dovolj, da mojster ne potrebuje vseh orodij in poznavanja vseh obrti, a premalo, da bi imeli vsi že vnaprej določeno vlogo. Hišni mojster za razliko od znanstvenika nima na voljo specializiranih instrumentov, ki jih potrebuje za svoj projekt; njegov projekt določa prav njegova instrumentalnost – vsa možna razmerja med predmeti, ki jih ima na voljo. C.Levi-Strauss pravi, da poezija hišnega mojstrstva izhaja iz tega, da bricoleur ne 'govori' le s stvarmi, temveč tudi s pomočjo stvari; izbor in način kombinacije predmetov, ki jo mojster opravi znotraj omejene zaloge svoje delavnice, nam največ povesta o njegovem značaju in življenju.

Ozrimo se po povedanem še enkrat na vogal skednja v Bukovju. Kliknite na fotografijo in si jo povečajte ter se s pogledom sprehodite od predmeta do predmeta. Pomislite na to, da se nobena stvar tam ni znašla po naključju, temveč jo je na cvek obesila gospodarjeva roka, medtem ko je on mrzlično premišljeval o vseh možnih svetovih, ki bi se utegnili zgoditi v prihodnosti. Roga, jermena, verige, kape in ostale ropotije ne povezuje skupen namen, kakor je to v navadi pri šamanskem ritualu. Bogastvo njihovega smisla se nahaja v dejstvu, da služijo popolnoma različnim namenom, skupaj pa so se znašli le zato, da bodo čez sedem let pri roki. Njihova različnost priča o bogastvu gospodarjevih načrtov za prihodnost, o njegovi viziji ter nenazadnje o iznajdljivosti, s katero namerava stare stvari uporabiti za nove namene.

V kupih stare krame se zrcalijo načrti za prihodnost...