IV. RESNA IGRA

Stopil sem na oder in rekel ljudem: »Sedaj lahko razmišljate!« Debelo so me pogledali, kakor da tega niso počeli že doslej, in se zabavali naprej.
Začuden sem tiho odšel skozi zadnja vrata, ki so bila tako majhna, da je vprašaj nad mojo glavo kovinsko zadonel, ko sem z njim treščil ob podboj.

Resna igra je edina dejavnost človeškega duha, kjer razumevanje sreča brezmejnost domišljije. Resna igra nima cilja in je sama sebi namen. Je želja v čisti obliki, tisto, kar štrli nad potrebo in nas bolj kot spreminjanja sveta uči razumevanja naše biti-v-svetu.
Resno igro bolj kot obvladovanje sveta privlači njegovo raziskovanje. Tekmovanje ji je tuje, v tem svetu šteje zgolj ustvarjanje razlike, širjenje možnega in čudenje nad njegovo neskončno odprtostjo. Deleuze in Guattari (ne Dolce in Gabbana) sta resno igro videla v dogodkih in postajanjih, ki se rojevajo iz srečevanja s kaotično naravo sveta, o čemer sta med drugim zapisala tudi tole: »Postajanje...se rodi v zgodovini in pade nazaj vanjo, vendar ni zgodovina. Na sebi nima ne začetka, ne konca, temveč le sredino...Misliti pomeni eksperimentirati, eksperiment pa je vedno tisto, kar se pravkar dogaja – novo, izjemno, zanimivo, vse kar nadomesti videz resnice in je zahtevnejše od nje. Kar se pravkar dogaja, ni tisto, kar se konča, pa tudi tisto ne, kar se začenja...«

Ko sva s triletnim Oskarjem izrezovala slike iz kupa revij in jih lepila na steno, me je prešinil Nietzschejev nauk, da bi se odrasli morali spet naučiti resnosti, s katero smo se igrali kot otroci. Oskar je govoril nemško in z dudo v ustih, sam pa sem mu odgovarjal angleško (butast pogojni refleks, ki se mi sproži vsakič, kadar komuniciram s kom, ki govori jezik, ki ga ne razumem). Nobenih nesporazumov ni bilo. Nobenega dvoma o nalogi, ki sva si jo zadala. Oskar je listal revije in me izpod čela pozorno opazoval, sam pa sem izbiral fotografije, ki jih je nato izrezal in obesil na steno. Na brezmejni beli steni so bilo vse podobe nalepljene in zrežirane z nezmotljivo natančnostjo in vsaka revija, ki so jo drobne ročice zaznamovale s škarjastim posegom, se je za vselej raz-ločila od tisočev sester dvojčic.

Svet se spremeninja v vsakem trenutku in ne glede na to, ali v dogajanje posegamo, ali pa ga zgolj opazujemo. Vse raste iz intence, pozornosti in čudenja. Kdor tarna, da mu je dolgčas, te lekcije še ni osvojil.