Thursday, September 28, 2006


XXIII.MARATONCI TEČEJO ČASTNI KROG

Pok iz štartne pištole je silovito planil v pozno oktobrsko jutro na Kongresnem trgu in večtisočglava množica tekačev, ki je še pol sekunde prej napeto, a nepremično kot na zamrznjenem posnetku čakala na štart, se je pognala po Slovenski, kakor da bi kamion iz kesona stresel premog v klet. Vsi naenkrat, lepo prešteti in oštevilčeni, brezpogojno verujoči v dvinštirideset kilometrov na dvonožni pešpogon. Bilo je veličastno opazovati ves ta nalezljivi entuziazem, ki je skupaj z vzpodbujanjem navijajočih v trenutku naelektril ozračje s prav posebno vrsto volje do življenja. »Ni kej,« sem si mislil sam pri sebi, »tile pa res nimajo nobenih dvomov in pomislekov, kam se gre in zakaj se gre.«

Take stvari so mi rojile po glavi, ko sem si zvečer zavezoval copate, da grem ven odteč svoj krog za obče dobro duše in telesa. Kadar mi namreč življenje spodmakne tepih spod nog, ali pa ga zarola v valove, ki me zvrnejo, pretresejo in skoraj utopijo, preden me ponovno naplavi na obalo upanja, se občasno tudi sam napravim po tekaško in začnem s krogi po becirku kjer živim. Pravim mu Šišenski krog, in to ne brez aluzij na Nietzscheja in večno vračanje enakega. Štartam vselej pri tisti stari hiši na Celovški, kjer na fasadi piše: V srcu strahu prebiva nepovezanost, in jo mahnem okoli industrijske cone. Skladovnice bojlerjev, odsev neba v zastekleni stolpnici, jedre dekliške riti na tekaški stezi stadiona (le kako se jim da teči v geometričnem krogu?!), zarasli železniški tiri, rdeče luči in rampe, ki mi odmerjajo postanke, mračna pročelja Litostroja... Vdih – dva koraka, izdih – dva koraka, avtomatsko, čimbolj avtomatsko, kakor parna lokomotiva, vselej z istim tempom, sopihajoč in švicajoč med neusmiljenim ponavljanjem korakov in zamahov. Tečem in skušam ubežati mislim, ki se nočejo izklopiti na ukaz, ki me razjedajo iz trebuha proti glavi in še naprej do svoda transcendence. Če mi že ne uspe misliti na nič, skušam misliti vsaj elementarno: postati čim manj duh in čim bolj dih (»It's not enough to think, someone also has to breathe! – E. Dolphi«, mi je nekoč na ovitek svojega cedeja napisala Tanja, ko je po koncertu odložila sax in naredila še nekaj malega prostora zame:-). Vzdržati, vztrajno, korak za korakom, dihati v ritmu telesa, potrpežljivo, preprosto in v lastnem tempu. Tek je zahteven v svoji brezkompromisni preprostosti in brezpogojni odvisnosti od lastne volje.

Življenje je kot maraton. Dihaj, delaj, kar je treba, čim manj razmišljaj in potrpi, da bo mimo. To je vsa umetnost. Toda med njima kljub tej metaforični podobnosti obstaja bistvena razlika. Za razliko od življenja ima maraton cilj, skozi katerega se vsi tekači prej ali slej prebijejo izmučeni, a živi in veseli. V tem maraton zelo spominja na religijo, ki nam življenje rada slika kakor težaško kalvarijo, v kateri moramo za vsako ceno vztrajati do konca, če želimo, da bomo onstran ciljne črte smrti vsi zasopli od silnih muk posvetnih padli direktno v nebesa. Pa še to le tisti, ki bodo na vse kriplje ves čas tekli v čredi, popisani, prešteti in natrenirani, brez dvoma v skrbno izbrano, označeno in odmerjeno jim pot. Tekaški pasijon se rola kot dvainštiridesetkilometrska reinkarnacija, maraton je mini smrt v kompletu s ponovnim vstajenjem, musliji in cedevito, ki maratonce dela vse bolj žive, zdrave in osmišljene. Nekoč sem zapisal, da želim živeti do smrtiin to večkrat, maratonci pa si prizadevajo ravno nasprotno: umreti večkrat. Poanta je navsezadnje ista: oboji si obup(a)no prizadevamo, da bi vrgli čas na finto in se nekako podaljšali v reprize znotraj neizogibnega.

Ne glede na pretečene kilometre, ki smo jih že pustili za seboj, ima življenje le en štart in cilj. In vsi živi smo zgolj maratonci, ki tečemo vsak svoj častni krog in oprezamo za navijači, ki bi nam zaploskali, ko bomo pritekli mimo in zdrveli dalje v nepovrat...

...puf!...pant!...puf!...pant!...Aplavz prosim!...