Tuesday, December 26, 2006


XXVI. POLN KUFER

Sestra mi je povedala tole:

Se odpravljata z možem čez praznike v tople kraje, pa mimogrede omeni mami, da nima nobenega pametnega kufra za na pot. Pa naša mama, nekaj dni kasneje nič hudega sluteč to mimogrede omeni svoji prijateljici. Čez nekaj dni nanese, da se srečajo v trgovini, seveda spet takole mimorede: moja sestra, mama in pravkar omenjena prijateljica, recimo ji gospa O. In med pogovorom gospa O. moji sestri zarotniško prišepne na uho: »Prid k men, ti bom jst en fajn kufer dala.« Sestra, nejevoljna, da se bežna omemba spreminja v novico, se ji, v prid dobrim meddružinskim odnosom, prijazno zahvali in obljubi, da bo prišla.

In res pride naslednji dan k gospej O. in dobi dva fajn kovčka na posodo, zraven pa še en velik soliden kufer v dar. Prijazno se zahvali in se s kufri vred odpelje. Doma njen mož ugotovi, da ima podarjeni kufer zjebana kolesca, brez kolesc pa si lahko tak velik kufer v rit utakneš. Ko sestra naslednjič govori z mamo, ji to pove in mama se razkuri na žive in mrtve, češ: »Kdo pa oni mislijo, da so, da nam bodo podarjali kramo za v smeti!? A mislijo, da so kaj več od nas!?« Mama v sveti jezi reče, da bo prijateljici O. to povedala naravnost v obraz in sestra jo miri, da se bo že sama pogovorila z njo.

Ko se situacija za silo stabilizira, jo sestra mahne še k fotru na obisk. In ker je vedel, da nima nobenega pametnega kufra, ji je pripravil svojega, ki ga ponosno privleče iz kleti. Sestra, že vidno opešana zaradi vseh teh kufrov, ki so se ji tako nepričakovano vsuli v naročje, se še enkrat prijazno zahvali, rekoč, da ji je kufre že posodila gospa O. Očeta njena iznajdljivost ni razveselila, nasprotno, kar malo žalosten je bil, da ne bo mogel še on sodelovati v tem turističnem projektu. Pa vzame še njegovega, da ne bo zamere.

Preden je končno spokala in šla, je v predsobi zrasla piramida iz petih kufrov, meddružinski odnosi so bili na tankem ledu, ona pa je imela že vsega poln kufer.

Vidiš, tako to gre. Zamišljen greš po domači ulici in stopiš v odprt kanal. Ko iz majhne luknje v asfaltu spuliš svojo nogo, misleč, da si iz tahujšga ven, in pokukaš not, da vidiš, kam si jo sploh po nesreči vtaknil, se pod teboj zarola deroča reka dreka, da se še sam skorajda userješ, ko se zaveš, kako malo od tega sranja loči varno trdnost tal.

Na prvi pogled je ponavadi vse lepo in prav, iz varne razdalje mnenj se gledamo prijazno in se imamo radi, včasih nam uspe cela desetletja zdržati z bedastim nasmeškom in prijazno besedo na jeziku. Nato pa se nenadoma zatakne in dovolj je, da zgolj drobno kolesce zablokira, pa se ti tisti nobel velik kufer sredi letališča na licu mesta spremeni v hladilnik, zabetoniran v tla ko Eifflov stolp.

Nikoli ne veš, kdaj boš pohodil mino, ki bo vrgla v luft idilo, srečo in zaupanje, da se bo le še pokadilo, pa boš spet tam, kjer si nekoč začel, ko si postavil prvo kocko na drugo in človeku prvič rekel: »Zdravo.« Včasih zadostuje gesta, beseda ali pa pogled, pa se ti naseli par kilometrov debel molk med dva človeka, ki sta še trenutek prej verjela, da njun most, betoniran z desetletji skupnega življenja, ne poruši niti pet ton dinamita. Nobenih temnih oblakov na obzorju, nobenih predpotresnih sunkov, nobene utripajoče luči in alarma tretje stopnje, preden se odnos razlomi in sesuje v brezno zgodovine. Skratka, lahko pozabiš na zaščitne ukrepe, varnost pri delu in vesoljno intuicijo, ko useka, useka, in najmanjše šanse nimaš, da te zadeva ne šokira. Ne pravijo zastonj 'kakor strela iz jasnega' in ni neumen moj prijatelj L., ki mi je pred kratkim rekel, da je zadnje čase tako okej, da je že resno zaskrbljen, kaj se za vogalom zgrinja nadenj.

Zato še enkrat:
Prav nikoli ne moreš biti popolnoma prepričan, da nima kdo od tistih, ki so ti blizu, že zdavnaj vsega poln kufer in čaka le še na neznaten razlog, da ti zabriše kufer z vsem, kar vaju je povezovalo, čez balkon tja dol v nepovrat.