XXV. POGREŠANI V AKCIJI

Prebudim se malo pred Ljubljano, tik preden z busom zavijemo iz obvoznice in se po Slovenski usmerimo proti Centru. Skozi ozko in podolgovato okno, zelo podobno tistim na jadrnicah, navdušeno opazujem jutranje življenje mesta, ki mi je tako domače, kakor pumpa za bicikl, in se zadovoljno pretegujem po postelji. Zdi se mi zelo nobel, da se enkrat za spremembo ne prebujam v rutino domače jazbine, temveč se v nov dan zbudim med premikanjem po ljubljanskih ulicah, da lahko kar v gatah ležeč na trebuhu iz štirih metrov gledam skozi zatemnjena stekla dol na meglene ulice. Ko se parkiramo pri Parku Tivoli in na brzino zmečem skupaj svojo kramo na sosednji postelji, mi refleksno pobliskne: »Kje je moj brezrokavnik!?«

Le par minut zatem mi postane jasno, kakor beli dan: brezrokavnika ni več. Nazadnje sem ga videl viseti na pokončni kišti za orodje v ozadju odra v zapuščeni beograjski Cukrarni, kamor smo prišli odžgat dva komada na dogodek, namenjen temu, da bodo Srbi še raje kupovali slovenske hladilnike. Brezrokavnik je bil star vsaj kakih osem let in ni bil vreden počenega groša. Stara zdrajsana vojaška zadeva z nešteto žepi, prebarvana iz zelene na črno, ki jo je sonce že dodobra obledelo, medtem ko mu je čas začel skozi zguljene robove vleči na dan mehko belo podlogo. Kupil sem ga v času, ko smo s Tajno ložo živih še zganjali norčije na Metelkovi, nato je potoval z menoj v Maroko, Rusijo, kasneje še v Anglijo in Singapur, bil je zraven vsaj na stotih špilih, zamenjal skupaj z mano štiri stanovanja, pretežno prekajen, polit, prešvican, zmečkan in usran, a vselej na varnem – oblečen. Zadnje leto sem na njegovem ovratniku nosil obledelo značko s Sandokanom in Marjano (seveda sem zbiral njegove sličice v otroštvu!), ki mi jo je lani podaril Biddonne. Kupil jo je bil v Skopju na štantu pri ciganu, kjer se je prašila že vsaj kakih dvajset let. Po mojem ne zaman, saj sem si jo nemudoma pripel in jo uvrstil v zbirko oblačilnih dodatkov z nadlogičnim pomenom.

Kakorkoli, brezrokavnik bom še najlažje prebolel. Kar me bolj boli in sili, da se izkašljujem in tole zapisujem, je vsebina njegovih žepov. V levem prsnem žepu je bil permanentni prostor za sončna očala, ki sem jih z vajeno gesto rutinsko prelagal iz glave v žep in nazaj, odvisno od svetlobnih razmer pač. Niso bila čisto poceni, a jih še delajo, zato jih bom že nabavil, ko me bo sonce naslednjič zaslepilo. (Za serijskimi izdelki se ne žaluje.) Enako stoično se skušam posloviti od telefona, zgornji žep, desno. Že drugi dan sem odrezan od sveta, kot da bi s plazom zasut čemel v planinski koči in v blaženi tišini čakal, da me odkopljejo nazaj med žive. Za telefonskimi številkami tistih redkih, za katere bi si želel, da me pokličejo, a jih sam ne bom, pa mi prav tako ni treba žalovati.

Druga, bolj delikatna zadeva, je bila denarnica v desnem žepu na trebuhu. Na srečo tokrat skoraj brez denarja (in žal na splošno tudi), zato pa z dvema bančnima karticama in osebno. Super, spet birokratska posla, stanje v vrstah, podpisi, koleki in žigi. Še ne dolgo nazaj sem jo pozorno ogledoval, ko je popustil njen stranski rob, zlizan od vseh teh let v zadnjem žepu hlač, kjer se je prilegala na mojo rit kakor ženska roka. Če me spomin ne vara, sem jo začel uporabljati v istem času, ko sem kupil brezrokavnik. V žepu za drobiž, ki ga nikoli ne nosim v denarnici, sem imel mini zbirko, sestavljeno iz nekaj tujih kovancev, kovinskega žetona za metro v Sankt Petersburgu ter kosa ženskega uhana, ki sem ga nekoč pobral na cesti in me je spominjal na rozete v mošejah, kjer v vzorcih odmeva Alahov glas, ki šepeta: »Inšarla.«

Nisem tako malenkosten, da bi iz omenjenih stvari, brez katerih sem ostal, želel razpredat zgodbo, če ne bi bil v to prisiljen zaradi beležke, ki sem jo nosil v notranjem žepu brezrokavnika, patetično rečeno: tik ob svojem srcu. Črno usnje, prvovrstna vezava, zaokroženi vogali, ki nikoli ne poškodujejo žepa, z mehkim, svilnatim jezikom za kazalo ter s skrivnim žepom na trdem črnem hrbtu. Na platnicah droben rumen trikotnik s simbolom ognja, za njimi na prvi strani moj naslov in žig s podobo Don Kihota. Fetiš, oplemeniten z nenavadnim vraževerjem čudoslovca. Do konca le še kakih deset strani, pred tem vsaj stopetdeset skrbno popisanih s skicami, besednimi igrami, citati, izreki in simboli. Bila je moja črna skrinjica, v katero sem kakor tahograf beležil svoje potovanje in postajanje. V njenem diskretnem zadnjem žepu sem hranil še različne listke, ploske in krhke ostaline Krajev in Dogodkov, ki so postali pomemben del moje mitologije. Spomnim se recimo vstopnice za Bunker na Gerbičevi z datumom 11. XI. 1992, vozovnice za lift iz Sarajeva, parkirnega listka iz Marakeša, bonov za pijačo iz Leedsa ter karte za metro iz Prage. Vem, da jih je bilo še več, a jih sedaj ne morem priklicat pred oči.

Nekoč sem si predstavljal, kaj bi se zgodilo, če bi se na enem izmed naših potovanj znenada z busom čelno nalimali v kak kamion ali pa se zrušili z letalom. Videl sem, kako se telefoni, laptopi, iPodi in druga elektronska ropotija v počasnem posnetku kolizije sesuva nazaj v nule in enke, prafaktorje digitalnega sveta, medtem ko moja beležka preživi, zafršlusana v okrvavljenem prsnem žepu na truplu brez glave in okončin. Beseda vztraja v žepu mrtvega govorca.

Pomislim, kako sem pred omenjenim nastopom imel ravno še dovolj časa, da sem skočil do muzeja Nikole Tesle, ki je bil že leto ali dve na prioritetni listi možnih destinacij za moje osebne raziskave. Med skromno zbirko Teslinih osebnih predmetov v zasteklenih vitrinah, kamor sodijo njegov cilinder, sprehajalna palica ter snežno bele usnjene rokavice, ki jih je, fobičen pred mikrobi, v svojem življenju le poredko snel, sem opazil tudi nekaj njegovih beležk in listnic. Žepni format, črno in rjavo usnje, zaokroženi vogali, ducati strani skrbno popisani z drobno pisavo. V eni izmed listnic je bilo več vstopnic za Grand Music Hall z njegovim imenom, pod njim pa datum: Wednesday Evening, March 1st, '93. Všeč so mi vsakdanji predmeti, ki se v stoletju prav nič ne spremenijo. Preprosto zato, ker se jih ne da več izboljšati, tako kot tudi žlice ali pa kladiva ne.

Če odmislim telefon in sončne špegle, ni bilo v starem brezrokavniku ničesar, kar bi si želel ukrasti - če bi bil kdo drug seveda. Zato dvomim, da ga je kdo zviznil. Prej si predstavljam, da ga je nekdo med delom vrgel v kakšen temen kot, kjer je tiho zlezel vase in ostal pozabljen kot tisti presušen skelet goloba, ki se je nekoč ujel za žico, štrlečo iz bližnje stene v Cukrarni. V beležki so bile zapisane stvari, o katerih se le redko govori, kakor pri sporočilu v steklenici, ki se piše v samotnem molku, in se ga nato zabriše v širino oceana, da počasi odpluje k bratom v duhu onstran horizonta. Želim si, da bi brezrokavnik ostal v zapuščeni tovarni, kjer sem ga pozabil. Morda je bil dovolj zdelan, da se je mimikrijsko zlil s patino okrušenih in zaprašenih zidov ter se spremenil v inventar Pozabljene dežele, ki čaka na naslednjo generacijo Stalkerjev, da bodo v njej skrivaj tipali po prahu za sledovi svojih prednikov v duhu.

Sporočilo je bilo poslano...