XXIV. IZREKI - TRETJIČ: LUKNJICE IN KAPLJICE

Z vsako mislijo izvrtam majhno luknjo v svod banalnosti vsakdana in opazujem, kako se svinčnik v roki spreminja v vrtalni stroj. Skoz drobne luknjice lahko pogledam kam drugam, ali pa potrpežljivo čakam, kaj mi bo kapnilo skoznje. Vsako kapljico prestrežem na papir, včasih moram biti pravi akrobat, da jih ujamem, kajti nikoli pravzaprav ne vem, kdaj, kje in kaj mi bo kapnilo na pamet. Popisani papirji ležijo vsepovsod. Spretno jih podlagam, da se mi kaj ne izmuzne mimo, kakor da bi s krožniki prestrezal vodo, ki med nalivom pušča skoz strohnelo streho.

Kadar se takole zapisujem, besedo za besedo, fragment za fragmentom, ne vedoč prav dobro, kam sploh vse skupaj pelje, si sam pri sebi godrnjam v brado: »Le naj kaplja, le naj se vztrajno steka, kapljico po kapljico, stran za stranjo, v počasnem in neenakomernem ritmu, ki vselej preseneča, ko se prikaže izza ovinka. Boste že videli, ko se bo Kanister, enkrat sit vsega in do vrha poln absurda, s silnim truščem zvrnil, da bo bobneče pljusknilo čez rob, in bo od silnega potresa še smisel iz groba nazaj med žive skočil. Zato je bolje, da si zamašite ušesa še preden bom končal in postavil zadnjo piko. Kaj piko, -topovsko kroglo!«

BUM!



Izreki se berejo, kot se pije šnops: na dušek ga zvrneš, da pride za teboj in te šele čez čas pogreje v trebuhu.

Pozaba perspektive:
Predpostavke so kakor balkoni: zatopljeni v razgled, ki nam ga nudijo, pozabimo, kje pravzaprav stojimo.
(Panorama ni nič bolj resnična od ulice.)

Doslednost pri izrekanju:
Vsaki izrečeni sodbi moramo prišteti pozicijo izrekanja in jo s tem napraviti relativno.
(Pogoj vsake resnične etike.)

Vsaka izguba me le še bolj približa sebi.

Luknje in praznine so produktivne: z njimi se odpirajo novi prostori v končnem volumnu.

Govor: pomen za druge, smisel zate.

Slepa vera v medije kaže na nezaupanje ljudi v lastno presodno moč.

Liberalni kapitalizem bi bil pravičen le v primeru, da bi po smrti vsakega posameznika njegovo premoženje pravično razdelili med vse novorojence.
(Nobenega dedovanja, nobenih obresti.)

O nezaupanju:
Kadar ne zaupaš komu, ki je s teboj odkrit, takrat pravzaprav veš, a ne verjameš, da veš.

Vera je nujna.
Toda vera v Boga je zgolj ena v kopici možnosti.

Če že moraš poklekniti, poklekni sam pred sabo.

O svobodi moramo govoriti tudi takrat, kadar sami izberemo svoja razočaranja.

Vsak resen pogovor bi moral potekati tako, kot se igra šah: z neomejenim razmislekom pred vsako naslednjo potezo.

Stari prijatelji odpadajo kakor suhe kraste – ali pa skupni pojmi več ne ustrezajo temu, kar je iz našega druženja nastalo.

Vsak človek bi moral imeti možnost, da umre na sebi lasten način.
Žal se dogajajo tudi nesreče in medicina.

Filozofom:
Koncepte resnično dojamemo šele takrat, ko jih zares potrebujemo (kot poslednji branik pred norostjo).
Torej moramo ločiti med opisovanjem in uporabo konceptov.

Toda naloga, dostojna filozofa, je šele iznajdevanje konceptov.

...in nezavedno je spregovorilo: »Ne za vedno.«

Pisanje je ena izmed oblik prisebnosti.

Ne priznavam sovražnikov, zgolj nasprotnike.
(Nasprotnik te sili v postajanje, sovražnik v propadanje.)

Berem se, kot da bi čital Sveto Pismo: spoštljivo, pozorno in kritično.
Vsakdo bi se moral naučiti, da je sam svoj učitelj in sam svoja Sveta Knjiga.

»Moški je komičen. Ženska ni.« -Sartre
(Pripis: »Ženska se smeji. Moški ne.«)

Govoriti bi morali le o tistem, kar smo že pustili za seboj.
Vse ostalo je le godlja mnenj in občutkov, ki vztrajno izpareva v čas, ne da bi zapuščala sledi.

Veliki misleci so največji prav tam, kjer sami sebi nasprotujejo.
Z drugimi besedami: gre za pogum.

Filozofom, spet:
Bodite dosledni: kadar pišete, ne pojasnjujete, temveč se pojasnjujete.
(Sla po 'spoznanju' je zgolj vrsta obsesije.)

...Ergo:
Če želite izgubiti stare prijatelje, pojdite za filozofa in jim začnite pojasnjevati, kako 'v resnici' funkcionira svet.

Vsak si o sebi prizna le toliko, kolikor še lahko prenese.
Uvid je navsezadnje stvar strogosti in moči.
(Z drugimi besedami: etike.)

Ne govoriti preveč o sebi – ker ne pomaga!

Ni resnice brez resnice o sebi, in ni resnice o sebi brez resnice sebe.

Če bi radi zaslužili denar, je bolje, da ljudi zabavate, kakor pa da jim dokazujete, česa ste sposobni in kaj vse zmorete.

Bistvena razlika je, ali človek poklekne ali počepne.
Kdor namreč počepne, ta še vedno stoji, pa četudi za polovico nižji (a pripravljen na skok...).

Dokler gre, bo šlo.

Nekatere stvari je treba v koš zabrisati večkrat, da tam tudi ostanejo.

Človek v življenju nikoli ne ve, če ni najboljše že za njim.
(In šlogarce o tem modro molčijo: sicer bi izgubile kompletno klientelo.)

Sloga ne najdeš. Počakati moraš, da te dohiti.

Prvo načelo kapitalizma:
Vse je dobro, kar se dobro proda.

Najbolj me privlačijo neuporabne reči.
Še posebej, ker jih lahko uporabim za karkoli.

Miss pravi:
»Nikoli nisem bila zadovoljna s sabo, dokler nisem postala miss in so drugi postali zadovoljni z mano. Nato mi je odleglo.«

Kot bazen sem, ki sam sebe koplje, sam sebe polni in sam vase skače.
(Veselica pa taka!)

Kako vztrajati ob težaškem delu?
Tako, da mu pripišeš nadnaravni pomen.

Zagata demokracije:
Bistvena razlika je, ali pri glasovanju dvigneš roko prvi ali zadnji.

Proti konfekciji:
Vse, kar biva, se izraža na sebi lasten način.
(Kreacija je v ustvarjanu razlike.)

Spomin je zgolj ena izmed oblik sedanjosti.

Dobra vprašanja ne potrebujejo odgovorov.
(A potrebujejo odprte glave.)

Valovi mnenj ne zamajejo pomola stališča.

In ko bo človek končno postal Bog... – bo ustvaril človeka po svoji podobi!?

Vrednost ritma:
Da si zadovoljen, kadar z dvema palicama udarjaš po napeti opni, zahteva prav posebne vrste skromnost.

Nomad (podnajemnik) pravi:
»Ne zid, tisto, kar visi na njem, je moj dom.«

Le droben 's' loči lepoto od slepote.
(Še posebej v ljubezni.)

Privilegij živih je, da mite ustvarjajo, in privilegij mrtvih, da v njih nastopajo.

Pišem po nareku nečesa, kar je nekdo pognal, ne da bi vedel za to.

Socialna klovnarija:
Po tem, kar te ljudje sprašujejo, zlahka oceniš njihov domet.

Včasih je prav vseeno ali dojameš ali pa uganeš.

Želite imeti vselej prav in sanjate o tem, da bi bilo vedno po vaše?
Nič lažjega: osamite se!

Nisem naiven, a se trudim, da bi ostal.

Nekateri izgledajo tako pametni.
A niso niti toliko, da bi modro molčali.

Človek še ni pameten, če nihče ne opazi, da je butast.

Ne očitaj ljudem, kadar veš, da bo njihova slaba vest to opravila avtomatsko.

Pišem, da si povem, kar mi ne bi povedal nihče drug.

»Kdor piše v krvi in izrekih, noče, da bi ga brali, temveč da bi se ga učili na pamet. V gorovju je najkrajša pot iz vrha na vrh: ampak za to moraš imeti dolge noge. Izreki naj bodo vrhovi: in tisti, katerim govoriš, veliki in postavni.«
Zaratustra