XVII. PODALJŠEK

Pred dvema tednoma sem obiskal babico na Golniku. Sorodniki so me opozorili, da je slaba, zdravnica pa je rekla, naj ne pričakujemo preveč. Ne vem, če me je spoznala, ko sem vstopil v njeno sobo. Sam je v prvem trenutku nisem. Pozdravil sem jo, ji stisnil roko in jo poljubil na čelo. Prišel sem se poslovit in nisem se želel zadržati dolgo, saj nisem bil edini.

Prejšnji teden me preseneti novica, da se babica počuti bolje in da je spet doma. Ponovno jo obiščem. Kot že tolikokrat doslej skupaj s teto sedimo za mizo v kuhinji in pijemo kavo. Babica ima iz nosa speljano prozorno plastično cevko in teta jo stalno sprašuje: »Mami, a maš cevko noter?« Nato si babi raztreseno popravi cevko, kakor da bi si popravila očala. Cevka se kakor kača spušča do tal, kjer obleži v nekaj krogih, preden se ponovno vzpne v čudno sivo plastično mašino, ki me spominja na sesalec. Prešine me, da sem dobil babico na podaljšek. Štiri metre šlauha jo kakor popkovina pred rojstvom povezuje s sesalcem, ki ji je v petinosemdesetem letu tekme s smrtjo povrnil dih, da je v zadnjem trenutku dosegla odločilni zadetek in si priborila še en podaljšek.

Babica se je med kavo sklonila k meni in mi zarotniško dejala: »Veš, sm se odločla, de še ne grem tja gor.« Babi, dvigujem čašo in ti nazdravljam: »Vse najboljše! In na podaljšek!«!

XVI. KINETIČNA POEZIJA DRUGIČ

Dvoumnosti in nedorečenosti razkrivajo nova pomenska vesolja. Rad bi, da se pomen vrti, pretaka, preobraža in kroži. Rad bi, da se izreče nekaj, kar nisem pričakoval in rad bi, da se zapiše nekaj, kar nisem jaz.
Dobrodošli v Kinetikonu:



Kinetikon

Pol sprednje strani je bilo zamrežene,
zadaj pa majhne luknjice.
Tričetrt takta je postrani švasalo navzven,
na levem boku še bolj kot na desnem.
Na vrhu pokrov,
spodaj pa masivno kovinsko dno,
kakor je v navadi.
Nogic je bilo brez števila:
lesene so delale tok tok tok,
kovinske pa cin cin cin,
da so se jajčka tresla kakor v vagonih.
Ročica naprej-nazaj je zataknjeno lezla in prhutala,
dobesedno čeljusti nam je stresalo.
Poklopec na prižigalniku,
zamaščen, obrnjen in nepoglaviten,
je bil prikovan s tanko verižico na vzmet,
ki pa ni bila tako zarjavela,
kakor njena mlajša sestra iz sesalnika.
Zrak se je prižigal in ugašal
-in to izmenično v obeh komorah.
Pritisk, strah cevi in kompresorjev sin,
je padal ob montažni pregradi proti zmešnjavi kablov,
ki so napajali hladilnike z visoko napetostjo,
da so zadovoljno brundali svoj led.
Namesto števca se je vrtel zobnik,
ki je kazal na vse konce hkrati.
Veleumno in natančno.
Dlak ni bilo niti za vzorec,
vse ena sama aluminijasta bleščava
s kromiranimi zamaški. (Nemšk, ni kej)
Zakovičeno, prodano in poslano.
Kje gre noter nismo izvedeli niti po pošti,
pa so bili že v predverju redkobesedni.
Sama para in kondenz,
kakor da nam že prah ni šel dovolj na živce.
Dvignil ga pa ne bi niti za deset let delovne dobe.