XVI. KINETIČNA POEZIJA DRUGIČ

Dvoumnosti in nedorečenosti razkrivajo nova pomenska vesolja. Rad bi, da se pomen vrti, pretaka, preobraža in kroži. Rad bi, da se izreče nekaj, kar nisem pričakoval in rad bi, da se zapiše nekaj, kar nisem jaz.
Dobrodošli v Kinetikonu:



Kinetikon

Pol sprednje strani je bilo zamrežene,
zadaj pa majhne luknjice.
Tričetrt takta je postrani švasalo navzven,
na levem boku še bolj kot na desnem.
Na vrhu pokrov,
spodaj pa masivno kovinsko dno,
kakor je v navadi.
Nogic je bilo brez števila:
lesene so delale tok tok tok,
kovinske pa cin cin cin,
da so se jajčka tresla kakor v vagonih.
Ročica naprej-nazaj je zataknjeno lezla in prhutala,
dobesedno čeljusti nam je stresalo.
Poklopec na prižigalniku,
zamaščen, obrnjen in nepoglaviten,
je bil prikovan s tanko verižico na vzmet,
ki pa ni bila tako zarjavela,
kakor njena mlajša sestra iz sesalnika.
Zrak se je prižigal in ugašal
-in to izmenično v obeh komorah.
Pritisk, strah cevi in kompresorjev sin,
je padal ob montažni pregradi proti zmešnjavi kablov,
ki so napajali hladilnike z visoko napetostjo,
da so zadovoljno brundali svoj led.
Namesto števca se je vrtel zobnik,
ki je kazal na vse konce hkrati.
Veleumno in natančno.
Dlak ni bilo niti za vzorec,
vse ena sama aluminijasta bleščava
s kromiranimi zamaški. (Nemšk, ni kej)
Zakovičeno, prodano in poslano.
Kje gre noter nismo izvedeli niti po pošti,
pa so bili že v predverju redkobesedni.
Sama para in kondenz,
kakor da nam že prah ni šel dovolj na živce.
Dvignil ga pa ne bi niti za deset let delovne dobe.