XVII. PODALJŠEK

Pred dvema tednoma sem obiskal babico na Golniku. Sorodniki so me opozorili, da je slaba, zdravnica pa je rekla, naj ne pričakujemo preveč. Ne vem, če me je spoznala, ko sem vstopil v njeno sobo. Sam je v prvem trenutku nisem. Pozdravil sem jo, ji stisnil roko in jo poljubil na čelo. Prišel sem se poslovit in nisem se želel zadržati dolgo, saj nisem bil edini.

Prejšnji teden me preseneti novica, da se babica počuti bolje in da je spet doma. Ponovno jo obiščem. Kot že tolikokrat doslej skupaj s teto sedimo za mizo v kuhinji in pijemo kavo. Babica ima iz nosa speljano prozorno plastično cevko in teta jo stalno sprašuje: »Mami, a maš cevko noter?« Nato si babi raztreseno popravi cevko, kakor da bi si popravila očala. Cevka se kakor kača spušča do tal, kjer obleži v nekaj krogih, preden se ponovno vzpne v čudno sivo plastično mašino, ki me spominja na sesalec. Prešine me, da sem dobil babico na podaljšek. Štiri metre šlauha jo kakor popkovina pred rojstvom povezuje s sesalcem, ki ji je v petinosemdesetem letu tekme s smrtjo povrnil dih, da je v zadnjem trenutku dosegla odločilni zadetek in si priborila še en podaljšek.

Babica se je med kavo sklonila k meni in mi zarotniško dejala: »Veš, sm se odločla, de še ne grem tja gor.« Babi, dvigujem čašo in ti nazdravljam: »Vse najboljše! In na podaljšek!«!