KONTROLNI STOLP

V zraku je nepremično lebdelo neusmiljenih petintrideset stopinj v senci in vročina ni dovoljevala nobene druge alternative, kot da se pridružim nepremičnosti. Skoraj gol sem ležal na prenosni postelji pod domačim hrastom in skušal ustaviti še misli. Kinknil sem. Začelo se mi je sanjati, da so na travnik prišli prijatelji in okoli mojega šotora postavljali majhne šanke, kot so tisti na gasilskih veselicah za vrtne palčke. Začuda nad tem nisem bil preveč navdušen, predramil sem se in začutil neustavljiv impulz, ki me je namesto za šank vlekel v gozd.

Stopal sem po blatni kamniti cesti, ki so jo nekoč zgradili za volovske vprege, popoldanski žarki poletne svetlobe pa so posamično rezali skozi krošnje dreves in obenem barvali njihovo listje fluorescentno zeleno. Nikjer ni bilo nikogar. Edini sem stopal po tej samotni poti. Naravnost gnalo me je in pospeševal sem korak, ne da bi prav dobro vedel zakaj.

Drevje je nenadoma prenehalo rasti iz tal in znašel sem se na prostrani jasi. Zgodilo se je tako nenadno, da sem zaslepljen od sonca začuden obstal, si namestil dlani pravokotno nad oči kakor šilt ter se začel razgledovati. To sem počel zelo resno, s celotnim zgornjim delom telesa sem se trudil slediti gibanju radarja na bojni ladji, zraven pa sem delal piiiip, piiiip, piiiip, piiiip. Naj ob tem nerazgledanim pojasnim, da ta zvok ni imel nobene zveze z radarjem, temveč s sonarjem, s katerim sem prav tako prečesaval teren. Ko sem s pogledom drsel po nasprotnem robu jase, nedaleč stran od poti, se je moja radarska glava sunkovito ustavila. V vidnem polju sem zaznal lovsko opazovalnico, hohštand, kakor se tod pravilno reče.

Previdno sem se povzpel po lestvi in dvignil leseno loputo v tleh nad seboj. Pretrgal sem petsto pajkovih niti ko sem skozi pravokotno odprtino zlezel v opazovalnico. Tudi tu že dolgo ni bilo nikogar. Toliko bolje za živali, sem si mislil.

Usedel sem se na leseno klop ter se začel razgledovati. Vse mi je bilo znano kot nekakšen sanjski prizor, deja vu, kratek stik s Transformatorjem Vsemogočnim. Nato mi je kapnilo. Jasa je izgledala prav taka, kot na tistih razvpitih fotografijah Billyja Meierja, ki jih je v sedemdesetih posnel nekje v Švici bogu za hrbtom in jih danes ne bi nihče niti povohal, če ne bi nad pokrajino lebdeli NLP-ji, leteči krožniki po domače. No Billy je takih fotografij posnel cele škatle, a to je bilo pravzaprav bolj mimogrede. Billy namreč pravi, da se mu leteči krožniki prikazujejo že od njegovega petega leta kakih sedemdeset let nazaj in od takrat je v telepatskem kontaktu s celo familijo prebivalcev iz ozvezdja Plejad. Stvari, ki so mu jih o človeštvu povedali Sfath, Ptah, Semjase in drugi medzvezdni kolegi, so ga nagovorile do te mere, da je o tem napisal kopico knjig ter odprl šolo, ki jo je poimenoval 'Svobodna interesna skupnost za robno znanost in proučevanje neznanih letečih predmetov'.

S svojo zavidljivo kolekcijo Billy še vedno velja za človeka z največjim zasebnim arhivom fotografij neznanih letečih predmetov na svetu, med njimi pa je tudi precej takšnih, s katerimi si je nakopal cel kontingent neusmiljenih kritikov in zasmehovalcev. Med njimi so recimo fotografije letečega krožnika, parkiranega na dvorišču pred njegovo kmetijo, ki izgleda še najbolj podobno temu, kar bi napravili pet let stari otroci, če bi jim dal deset bunkic za novoletno jelko, pokrov od kante za smeti, karton za jajca, cedilo za špagete ter srebrn sprej in jim ukazal, naj iz tega naredijo jagodno torto. No, bolj zanimivo postane, kadar Billy potegne iz arhiva par filmskih posnetkov na nivoju holivudske produkcije tistega časa. Da je hec večji, je Billy že petinpetdeset let brez ene roke, živi na zakotni kmetiji in premore le preprosto tehnologijo tistega časa - star fotoaparat ter amatersko super 8 kamero. Nekoč je šel pokazat leteči krožnik skupini strokovnjakov, opremljeni s profesionalnim snemalnikom zvoka, s katerim so posneli tričetrt ure takšnih frekvenc, da bi še gospoda Teremina zbudile iz groba, če bi ga pokopali s slušalkami. Stvar postane bolj resna, ko Billy spregovori o enaindvajsetih atentatih, ki jih je preživel zgolj po zaslugi posredovanja svojih nezemeljskih frendov. Njegova misija je namreč sila nevarna, saj so ga nezemljani pooblastili, da širi zavest, spoznanje in resnico med krdelom pohlepnih sebičnežev, ki so do danes odkrili že vsaj deset zanesljivih načinov, kako vse skupaj spustiti u luft. Billy pravi, da bodo to v kratkem tudi storili in čeprav je z najavo začetka konca sveta že nekajkrat udaril mimo, je očitno še vedno na njihovem spisku za odstrel.

Takole se mi je pletlo po glavi ko sem sedel tam gor na hohštandu in pogledoval navzdol po jasi. Analize konfiguracije terena, smeri vzgonskega vetra ter bio resonance okoliškega gozda so mi jasno pokazale, da je jasa naravnost idealna za pristanke letečih krožnikov in to vse do premera tristo metrov!!! Med izračunavanjem sem s kotičkom očesa opazil, da je razmejitvena prečka med oknoma opazovalnice postavljena tako, da razmeji jaso natančno na dva identična tetraedra v smeri jugovzhod – severozahod. Srce mi je začelo pospešeno dovajati kri v možgane in polotilo se me je razburjeno navdušenje, ko sem odkril, da je opazovalnica v resnici kontrolni stolp.

Tako sem postal kontrolor letenja za medzvezdne polete. V skladu z medgalaktičnimi pravili in v prid boljše komunikacije z nezemljani sem si nadel ime Ehotron ter začel z vsakodnevnim oddajanjem signalov iz kontrolnega stolpa. Vmes sem imel nekajkrat opravka z jagri, ki so prišli na prežo, a ko sem jim razložil, kaj počnem, so me raje pustili pri miru, eden pa se je šel celo zdravit zaradi alkoholizma, ker je bil prepričan, da se mu je pričelo mešati. To mi je le potrdilo, da sem z novim poklicem na pravi poti, da telepatskih komplimentov mojih medgalaktičnih prijateljev niti ne omenjam.

Piiiip...piiiip....piiiip...piiiip...

XXXVIII. GOLOBI

Začelo se je skorajda neopazno in nedolžno. Nekje v začetku pomladi sem na balkonu začel opažati golobe. Zazdelo se mi je, da jih frekventno videvam, kako posedajo po balkonu, kar me ni navdalo s pretiranim veseljem. En kvadratni meter balkona, kolikor ga je premogla garsonjera kjer sem do nedavna živel, sem namreč namenil kamnom, ki jih čudaško prinašam iz različnih potovanj že leta in leta. Dekorativni preliv iz golobjih drekov se mi ni zdela opcija, ki bi mojo okamenelo zbirko napravila še bolj privlačno. Čeprav golobov nisem nasilno odganjal, sem jim tu pa tam skozi odprta balkonska vrata kljub temu namenil kak ubijalski pogled in upal, da bodo njegovo sporočilo doumeli brez nadaljnjih ukrepov kot so dretje, histerično mahanje z rokami ter metanje golobjih jajc čez balkon.

Verjamem, da smo se tako golobi kot jaz znašli v klobčiču velikega nesporazuma. Moje prizadevanje, da bi signale zavračanja in zmernega gnusa izražal čim bolj nazorno in nedvoumno, ni obrodilo želenih sadov. Tako se je kmalu zatem primerilo, da me je začelo zbujati nežno gruljenje goloba ali dveh, ki sta me skoraj sleherno jutro spogledljivo pričakala sedeč na robu zgornjega okna. Večkrat se mi je zgodilo, da sem zjutraj odprl oči in najprej zagledal goloba, ki je iz razdalje dveh, treh metrov skozi šipo nepremično zrl vame. Ni mi bilo prav prijetno, počutil sem se kot v družbi, ki si je nisem sam izbral.

Kakorkoli, naš odnos se na tej točki še ni začel ohlajati. Prav nasprotno: čeprav sem se upiral z vsemi štirimi, sem golobe očitno začel vse bolj privlačiti. Ko je namreč postalo dovolj toplo, da sem začel spati pri odprtih balkonskih vratih, sem enega od golobov zjutraj nekajkrat zalotil, kako se je brezsramno sprehajal po dnevni sobi. Da gre zares sem spoznal nedolgo zatem, ko sem med sesanjem za zvočniki ob steni odkril par skrbno zloženih vejic. Golobčka sta se nedvomno odločila, da se bosta naselila pri meni. Naivno sta verjela, da bomo zaživeli v slogi kot ena taka srečna družinica.

Moja domišljija je zgrabila priložnost in omenjeni preblisk v hipu razvila v krajši film, ki mi je kakor vlak odbrzel pred očmi, da me je streslo ko transformator. Videl sem se, kako stojim sredi dnevne sobe z razširjenimi rokami in s ptičjo hrano v dlaneh z gruljenjem vabim sostanovalca v svoje naročje. Cela dnevna soba, vključno z mano, je prekrita z debelo skorjo golobjega dreka. Tako zabetoniran sem se počasi začel zraščati s tlemi kakor drevo in le nemočno sem lahko opazoval, kako se iz podnajemnika spreminjam v fikus, ki služi le še temu, da se lahko golobčka malo presedata med neumornim sranjem po mojem trenutnem domu. Streslo me je še enkrat, BASTA se je izpisalo na platnu, zato sem prekinil film in nemudoma zabrisal temelje njunega gnezda čez balkon ter si zaželel, da vse skupaj čim prej pozabim.

Goloba sta se kljub temu dovolj močno vgnezdila v moje življenje, da sem se od takrat dalje pričel zbujati z nezavednim pričakovanjem njune družbe. Nekega jutra me je med scanjem nenadoma prešinilo, da za vsem skupaj morda tiči Nikola Tesla, ki že leta zbrano zre v knjigo na plakatu, nalimanem na vrata za mojim hrbtom. Nikola Tesla, tehnični izumitelj 20. stoletja, je namreč zadnja leta svojega življenja preživel v popolni osami in pozabi skromne sobe v hotelu New Yorker, njegova edina in največja ljubezen pa so (p)ostali golobi. Ohranila se je pripoved, da je v tem obdobju redno zahajal v Central Park hranit svoje prijatelje, ljudje pa so si ga bolj kot po njegovih izumih zapomnili po tem, da je v parku razširil roke proti nebu, golobi pa so se brez obotavljanja spustili nanj kakor jata angelov v civilu.

Tako sem svoje golobje obiskovalce povezal s plakatom Tesle, ki je visel na vratih kopalnice. Pomislil sem, da je morda prav veliki Nikola tisti, ki nas je na nedoumljiv način povezal v tej neobičajni zgodbi. No, le nekaj dni je bilo potrebnih, da sem zjutraj pred vrati kopalnice obstal kot vkopan. Zagledal sem namreč golobjega znanca, kako sedi na umivalniku in nepremično zre v Nikolo Teslo na vratih. Nobenega dvoma ni bilo več, da je šlo za pomembno srečanje onstran vsakega naključja.

Imaginacija je našla pravo, sebi lastno frekvenco in zanihala vsemogočno Resonanco, šahovnica prostora in časa se je zvila kakor kornet in za trenutek mi ni bilo treba nikamor, da bi se vse stvari, ki so bile in bodo, postavile na svoje mesto. In smo stali tam, Nikola, golob in jaz, brez besed, molče, kot se reče, Nikola je pravzaprav sedel, golob je brezizrazno buljil vanj in delal gru gru ter majhne drekce v umivalnik, še bolj pa sem verjetno buljil jaz, ko sem spoznal, kar sem pravkar vam povedal.

P.S.
Golobov od tega dne ni bilo več na balkon.