XXXIV. GOOD LUCK, MS. PODGORSKY

Dolgo sem čakal primerno priložnost, da povem tole zgodbo in kar nekaj časa je že, kar sem jo slišal od Doka, svojega zobozdravnika. Kdo ve, če sem si res zapomnil vse, kakor mi je povedal, kaj šele, če se je res primerilo tako, kot bom zapisal naprej. A kakor so znali povedati okrog takih zgodb že stari Rimljani: »Morda ni vse povedano res, a zato ni nič manj v poduk prihodnjim rodovom.«

Zgodba pa gre nekako takole:
Leta 1969 je cel svet zadrževal dih ob neposrednem prenosu pristanka na Luni in opazoval Neila Armstronga, kako je v nerodnem skafandru skočil iz lojtre lunarnega modula v mesečev prah ter izrekel tisti znameniti, scenaristično izpiljeni stavek, ki si ga je zapomnila cela generacija: »That's one small step for man, one giant leap for mankind.« Nato je s kolegoma, kolikor se spomnim iz fotografij, zapičil v tla ameriško zastavo, malo nabiral kamne, ob zmanjšani težnosti skakal v luft ko kak Telebajsek v slow motionu ter se nazadnje, dokler so imeli še kaj kisika, počasi spokal proti čudu tehnike, s katerim so se pripeljali. A preden je Armstrong zlezel v modul, zapahnil težka, neprodušna vrata in odletel s kolegi lepo nazaj domov, je na tisti lojtrci v slovo bolj sam zase zamrmral še: »Good luck, Ms. Podgorsky!«

Leta so minevala, slava se je polegala in Neil Armstrong je v brezštevilnih intervjujih že stokrat ponovil vse, kar se je dalo in smelo povedat o tisti misiji. A neko, sicer redko zastavljeno vprašanje, se je ves ta čas upiralo poiskati svoj odgovor. Kadarkoli so namreč Armstronga vprašali, zakaj je tik pred odhodom iz Lune zaželel srečo gospe Podgorsky, se je Neil le namuznil in se s sunkovitim priklonom mojstrsko izognil vprašanju, kakor da ni bilo izrečeno. Zadeva je sčasoma postajala vse bolj misteriozna, a nekateri novinarji so vanj še na stara leta vrtali vanj z vedno istim vprašanjem. Armstrong, ki ni bil več gibčen kot nekoč, se nazadnje le ni več zmogel izmikati vztrajnemu izpraševanju, in glej ga zlomka, nekemu novinarju je končno le uspelo, da ga je postavil pred vprašanje kakor pred puškino cev. Armstrong se je hudomušno zasmejal in oči so mu poblisknile, ko se je nazadnje le vdal: »Prav. Glede na to, da ni več živa, vam bom povedal, kaj je bilo s to gospo Podgorsky.«

In je povedal:
»Ko sem bil še majhen mulc, smo živeli v predmestni soseski in naši sosedje so bili iz židovske družine, ki se je pisala Podgorsky. Nekega dne sem se z žogo igral na vrtu za hišo in jo na lepem z dobro odmerjenim udarcem nehote brcnil prek žive meje na sosedovo dvorišče. Smuknil sem skozi grmovje za žogo na sosedov vrt in skozi odprto okno dnevne sobe zaslišal gospo Podgorsky, kako je ogorčeno zabrusila svojemu možu: »Kaj?! Prej bo sosedov mulc pristal na Luni, preden boš dočakal, da bom ti ga bom dala v usta!«

***

Na to anekdoto se spomnim vsakič v tistih redkih trenutkih, ko se zgodi, da srečam kako nabrito navihanko, ki svoj jedilnik ne postavlja v odvisnost od takih redkih, zgodovinskih dogodkov. In če se takrat - oh Dioniz, brat moj, hvala za milost - primeri, da se za glavno jed znajdem kar sam, mi kaj kmalu tako globinsko odleže, da je za hip, ko da me ni. Takrat me odnese na Luno, kjer srečam dotičnega Neila, kako z rešpetlinom opreza na Zemljo k sosedom skoz okno, da si od blizu ogleda, kako bo gospa Podgorsky končno pojedla tisto klobaso. In ko se nasiti, da ji po bradi spolzi le drobcena kapljica bele omake, se iz radia v spalnici, ki neposredno prenaša dogajanje iz Lune, še enkrat zasliši Neilov glas: »That's one small step for mankind, one giant leap for man.«