XXX. PRIMER HUTCHISON

Na spletni dražbi e-Bay se je pred kratkim pojavil oglas, v katerem možak po imenu John Hutchison prodaja celotno opremo svojega laboratorija za izklicno ceno 8 milijonov dolarjev. Fotografije, dodane k temu nenavadnemu oglasu, nam kažejo dolgolasega tipa v jeansu s smešno usnjeno kapico na glavi, kako z nenavadnimi kosi kovine v rokah pozira v laboratoriju, ki ga prodaja. Laboratorij izgleda kot notranjost podmornice: le ozek prehod loči obe steni, od vrha do tal sestavljeni iz starih elektronskih naprav, ki večinoma datirajo v čas okoli 2. svetovne vojne. Vsepovsod števci, stikala in stari radarski zasloni, po tleh pa se vije nepregledna zmešnjava kablov. Šele posnetek od zunaj, iz ulice, nam razkrije bizarnost njegove lokacije: na fotografiji je vidnih šest balkonov, očitno v večstanovanjski hiši ali bloku, na enem izmed njih pa sem po pozornem opazovanju uspel razbrati naslednje stvari: vsaj sedem radarskih anten, štiri ladijske sirene, dva bronasta alarmna zvonca, več ladijskih reflektorjev in opozorilnih tabel, dva mitraljeza velikega kalibra z municijo vred ter kup druge tehnike, ki ji ne vem ne imena, ne namena. Ko sem primerjal fotografije notranjosti laboratorija s slednjo, se mi je zazdelo, da bi njegove stene razgnalo od pritiska, če bi vanj prinesel le še dve žarnici s podaljškom.

Spremni tekst k oglasu je že po prvih nekaj stavkih, napisanih v angleščini, ki bi se ji rogali še Italijani, presenetil še bolj, kot opisana krama: šlo naj bi namreč za slavni Hutchisonov laboratorij, predstavljen na vseh možnih televizijah sveta, uporabljen v seriji X-files ter filmu Titanic, katerega oprema izvira pretežno iz vojnih ladij okoli 2. svetovne vojne. Prodajalec zraven obljublja še več Teslinih tuljav in drugih instrumentov, 25.000 rezervnih elektronk, 70 kil neobičajnih zlitin ter dva kubika dokumentacije o svojih eksperimentih. Nadarjenem osebku prodajalec za konec še obljublja, da bo lahko s pomočjo omenjene opreme pripravil predmete do levitacije, krivil kovinske palice na daljavo, kakor da so iz želeja ter ustvarjal zlitine, še nikoli videne na zemlji. Ostalim pa priporoča, da iz laboratorija raje napravijo muzej, ki bo svetovna turistična atrakcija. Money back guarantee!

Takele bizarne zgodbe me vedno pritegnejo kljub svoji neverjetnosti, ali pa ravno zato. Na tihem namreč navijam za marginalce in antijunake, ki neopaženi nekje v temni kleti družbe trmasto vztrajajo pri svojih obsesijah ter izumljajo naprave in teorije, ki bodo morda nekoč popolnoma spremenile naše življenjske navade in razumevanje sveta. Že sama ideja o tipu, ki navdušen nad odkritji Nikole Tesle obsedeno zbira stare električne naprave iz odsluženih bojnih ladij in skuša z njimi v domačem stanovanju zakonitosti materije in gravitacije dobesedno postaviti na glavo, mi je zadostovala, da sem se malo bolje razgledal po življenju Johna Hutchisona in njegovih poizkusih. Večina virov njegovo biografijo piše približno takole...

***

...Johna Hutchisona, ki je odraščal v 50. letih v Vancouvru, Kanada, so že zelo zgodaj pritegnili najrazličnejši stroji in naprave. Električno orodje, puške, različni mehanizmi in parni stroji so ga fascinirali z načinom delovanja, elektromagnetne naprave pa so mu z učinkovanjem nevidnih sil do temeljev pretresle njegovo domišljijo. Družbe vrstnikov ni potreboval in raje se je posvečal fizikalnim eksperimentom ter grajenju laboratorija na podstrešju domače hiše. V dolgih zimskih nočeh so začeli sosede vznemirjati nenavadni bliski v njihovi soseski, John pa se je skupaj s člankom o njegovem hišnem laboratoriju prvič pojavil tudi v lokalnem časopisu.

Srednja šola ga ni zanimala, če izvzamemo radijski sprejemnik, ki ga je nekega dne razstavil in si prislužil batine ravnatelja. Razumna starša sta ga zato izpisala iz šole ter mu najela zasebnega učitelja, s katerim se je John precej bolje razumel, saj so ga njegovi eksperimenti zanimali mnogo bolj od inštruiranja, za katerega je bil plačan. John pravi, da se je v tistih nekaj letih intenzivno posvečal študiju kemije, strojegradnje, atomske fizike ter teorijam Tesle, Einsteina, Galvanija, Faradaya, Maxwella in drugih. Sestavil je prve Tesline tuljave, generatorje radijskih valov, zbiral in popravljal je puške, se ukvarjal z astronomijo ter sestavljal različne stroje in naprave. V začetku 70. let je postalo podstrešje premajhno za 12 ton opreme, ki jo je med tem nakopičil iz različnih odpadov in podjetij, zato se je odselil na svoje. Da bi preživel, je servisiral puške in električne aparate, ves preostali čas pa je še naprej posvečal igranju s Teslinimi tuljavami in visokonapetostnimi generatorji.

Nekega večera leta 1979 je John sedel med svojimi napravami in opazoval iskrenje visokonapetostnega polja, ko ga je v ramo zadel kos železa. Odvrgel ga je stran, a železo je priletelo nazaj. John ni bil prepričan, kaj se je zgodilo, zato je v naslednjih mesecih preusmeril pozornost na objekte znotraj elektromagnetnega polja, ki ga je spreminjal z razporeditvijo Teslinih tuljav, Van de Graaffovega generatorja in starih radijskih oddajnikov. V glavnem se seveda ni dogajalo nič presenetljivega, a od časa do časa so se dogodili fenomeni, ki so čudaškega Johna Hutchisona spremenili v mit ter znervirali večji del akademskih fizikov: predmeti so se upirali gravitaciji in za kratek čas poleteli, železo, aluminij in druge kovine pa so se topile in spreminjale strukturo pri sobni temperaturi. John je bil zbegan, saj so pojavi kršili vse zakone fizike, poleg tega pa pri zmešnjavi vseh mogočih naprav, ki jih je uporabljal hkrati, ni znal natančno določiti vzroka omenjenih pojavov. “Zagotovo nisem tipičen znanstvenik,” je povedal v enem izmed intervjujev. “Sem samouk, nikoli ne berem navodil za uporabo moje opreme in nikoli ne delam zapiskov. Delam, kakor dela umetnik: z občutkom in intuicijo. Zato me ne čudi, da me večina znanstvenikov ne jemlje resno.”

Kljub temu mu je postalo jasno, da za nadaljnje pojasnjevanje pojavov iz njegovega laboratorija potrebuje pomoč ‘pravih’ znanstvenikov. Zato je odšel na srečanje fizikov v Vancouvru in predstavil svoja odkritja. Nedolgo za tem je njegov laboratorij obiskal prvi ‘akademski’ znanstvenik, fizik Mel Winfield, ki je bil priča nepojasnjenemu lebdenju predmetov. Naredil je nekaj posnetkov, ki jih je predstavil lokalnim fizikom na naslednjem srečanju. Hutchison je v trenutku postal tema dneva, nepojasnjeni pojavi v njegovem laboratoriju pa so dobili ime ‘Hutchisonov efekt’, pod katerim jih v katerem koli spletnem iskalniku najdete še danes.

80. leta so bila morda najbolj razburljiva v Johnovem življenju. Rene Louise Vallee in Tony Travis sta dokumentirala kako je Hutchison s pomočjo le 400 wattov moči in z napetostjo iz hišnega električnega omrežja dosegel, da so več kilogramski predmeti lebdeli v zraku, na vzorcih kovin pa povzročil spremembe v molekularni strukturi, za katere bi z znanimi postopki, temelječimi na laserski tehnologiji, potrebovali več terrawattov moči. Obiski radovednih znanstvenikov so se nadaljevali, John je nenavadne fenomene demonstriral fizikom iz inštitutov različnih ameriških univerz, zgodbo so seveda pograbile tudi vse večje ameriške televizijske mreže in nazadnje je interes za Hutchinsonov efekt pokazala tudi Ameriška vojna mornarica. George Hathaway in Alexis Pezarro sta, navdušena nad Johnovimi demonstracijami, ustanovila podjetje Pharos Technologies, z namenom nadaljnjih raziskav Hutchisonovega efekta ter njegove aplikacije v komercialne namene. Zanimanje zanj sta kmalu pokazali tudi vladi Združenih držav in Kanade, korporacija Boeing in mnogi drugi. Johnu je leta 1984 uspelo poskus izvesti za ekipo Kanadske nacionalne televizije BCTV, kar je za seboj potegnilo še več pozornosti laične in strokovne javnosti. Ameriška obveščevalna služba je financirala nekaj mesečno selitev laboratorija v primernejše prostore, kjer so lahko natančno dokumentirali pojavljanja Hutchisonovega efekta v največji tajnosti. Plastenke in kosi kovin so spet plesali po zraku in spreminjali obliko, predmeti so padali iz polic tudi na oddaljenosti 100 metrov in pokala so ogledala.

Na podlagi pričevanj kompetentnih očividcev ter obsežne dokumentacije o nenavadnih pojavih je Armada Združenih držav Amerike sredi 80. let ponudila podjetju Pharos Technologies 36 milijonov dolarjev za nadaljnje raziskave Hutchisonovega efekta, a do podpisa pogodbe ni nikoli prišlo. Uradno zato, ker so bili pojavi preveč nepredvidljivi in zelo težko ponovljivi.

Hutchison je imel dovolj obljub in vmešavanja vlade v svoje početje, zato je leta 1987 ustanovil podjetje Axiom Systems in se ponovno posvetil raziskavam na lastno pest. Čeprav mu je želene učinke uspelo le redko ponoviti, pa so mediji njegovo zgodbo še naprej pretvarjali v urbani mit. John je na račun čudno deformiranih kosov železja v svoji potovalki prepotoval lep kos sveta, vmes pa predaval, gostoval na televizijah, dajal intervjuje in žel medijsko slavo. Popularen je postal tudi v Hollywoodu, njegov laboratorij so obiskovali zvezdniki in bogati meceni, ki so ga financirali iz gole radovednosti, kaj bo še odkril. Kljub temu ni šlo brez problemov. Sosedje so se še vedno pritoževali nad čudaškim znanstvenikom in njegovimi poskusi, zato mu je vlada večkrat poskusila zapečatiti laboratorij, češ, da je nevaren za okolico.

Konec 80. let, ko je bil John že vsega sit, je dobil povabilo nemških in avstrijskih znanstvenikov, da se jim pridruži pri raziskovanjih v Evropi. Odločil se je, da bo preselil svoj laboratorij v Avstrijo in nadaljeval v sodelovanju z njimi. Gostoval je v Stuttgartu, Salzburgu, Grazu in na Dunaju, vzorce njegovih kovin pa so testirali tudi v laboratorijih Siemensa, kjer so potrdili njihovo ’nenaravno’ zgradbo. Medtem se je v Kanadi zapletlo s transportom njegove opreme, ki je med selitvijo skrivnostno izginila. Mediji so kontejner z izginulo opremo kmalu izvohali pod nekim mostom, kamor so ga skrili s posredovanjem kanadske vlade. Večina opreme v njem je bila uničene, vse Tesline naprave pa so manjkale. John je v obupu prodal še preostalo opremo in poniknil.

V začetku 90. let so šle stvari na bolje, ko so Johna za mesec dni povabili na Japonsko, da bi predaval in prinesel vzorce svojih kovin v analizo. Navdušenje je bilo izjemno in kmalu zatem so mu tam izdali še knjigo, ki je pošla v 250.000 izvodih. V naslednjih letih se je na Japonsko vrnil še večkrat, vsakokrat z izjemno pozornostjo javnosti ter velikim zanimanjem korporacij Sony, Toshiba, Hitachi in drugih.

V tem času se je njegov interes preusmeril drugam in začel je izdelovati baterije z neomejenim rokom trajanja. Hutchison pravi, da pretvornik kristalne energije, kakor ga imenuje, deluje na osnovi t.i. Casimirjevega efekta. S tem imenom kvantni fiziki opisujejo silo, ki nastane na mikroravni, kadar v vakuumu približamo ploskvi dveh kovinskih plošč. Ta sila ni posledica gravitacije, električnega naboja ali izmenjave delcev, temveč je učinek resonace energijskih polj v vmesnem prostoru med ploščama. Hendrik B.G. Casimir je leta 1948 eksperimentalno potrdil, da vmesni vakuum stični ploskvi sili skupaj s silo, ki segreje obe plošči ter dovoljuje elektronom, da po stični ploskvi potujejo zgolj v eni smeri, ta urejen tok elektronov pa je preko vmesnika možno spremeniti v električni tok. Na obstoječih fotografijah baterija izgleda kot nekakšen tulec iz plastike, kovine in selotejpa iz katerega štrli svetleča led dioda, ki naj bi dokazovala, da zadeva res deluje. Khm, John trdi, da gre za revolucionaren vir brezplačne energije, ki v ročni izvedbi proizvaja 1.7 volta napetosti pri 880 do 3000 mikroamperih, ter v isti sapi dodaja, da je že prodal model, ki naj bi proizvajal kar 55.000 voltov napetosti. Baje nekemu Japoncu, ki baterijo sedaj kaže občinstvu. Prav rad bi jo videl, če bo ta Japonec prišel kdaj z njo na turnejo po Sloveniji.

Zadnje uradne novice o Hutchisonu pravijo, da je marca lani Alex Cherechesku, Johnov bivši sodelavec, pri selitvi v novo hišo našel originalen ojačevalec, ki ga je John uporabljal pri poskusih v 80. letih. John se je z novim zagonom lotil poskusov in pred pričami mu je uspelo zrušiti več sto kilogramov opreme, zložene ob zidu, zato ostaja optimističen glede prihodnjih eksperimentov ter načrtuje nove demonstracije za televizijska snemanja.

***

Nenavadni posnetki, fotografije in pričevanja o Hutchisonovem efektu, so v dobre četrt stoletja pritegnili pozornost mnogih radovednežev, ki javno mahajo s celo pahljačo različnih teorij in argumentov pro et contra. Najbolj vzvišeni Hutchisonove eksperimente ignorirajo, malo manj vzvišeni kritizirajo, na drugi strani pa se pahljača razteza od fizikov, ki v njegovih poskusih vidijo potrditev svojih nekonvencionalnih teorij, pa do absolutnih, večinoma laičnih fenov, ki so v Hutchisonovih poskusih našli potrditev razvpitega ‘Eksperimenta Philadelphia’, trden dokaz za obstoj NLP-jev, razlago nastanka krogov v žitu in splošni dokaz za vse možne teorije zarote sploh.

Kritiki Hutchisonu največkrat očitajo poneverbo fotografij, filmskih posnetkov in drugih dokaznih materialov, ter skrivanje močnih elektromagnetov pod preprogo, nekateri parapsihologi pa efekt pripisujejo psihokinetičnim učinkom Johnove zavesti, ne pa njegovim aparatom. V nasprotnem taboru najglasneje zavračajo očitke predvsem tisti, ki so se na lastne oči prepričali o učinkih, ter tisti, ki so v Hutchisonovem efektu našli empirično potrditev svojih fizikalnih teorij. Po teh teorijah naj bi neobičajne interference elektromagnetnih valov povzročale spremembe v molekularni zgradbi materialov in motnje v gravitacijskem polju. Pri tem očividci izrecno poudarjajo, da Hutchisonovi učinki nikakor niso posledica poznanih elektromagnetnih ali elektrostatičnih sil. Hutchison je namreč pred pričami uspel pripraviti 30 kilogramsko kroglo do lebdenja z močjo borih 75 wattov in vhodno napetostjo 120 voltov iz hišnega omrežja. Najbolj razširjenia alter-znanstvena teorija, ki pojasnjuje, kaj je napravil Hutchison, pa pravi, da je s svojimi poskusi uspel prodreti v t.i. ‘Zero Point Energy’. Zero Point Energy je najnižja možna energija nekega sistema pri absolutni ničli (-273˚ Celzija), pri kateri se ustavijo vsa gibanja na molekularni ravni. Pojem sta leta 1913 prvič uporabila Einstein in Stern, da bi z njim opisala energijo kvantnega vakuuma v prostem vesolju, v katerem se delci in energijska polja pojavljajo in izginjajo na zaenkrat nepojasnjen način. Nekateri fiziki, med njimi je bil tudi nobelov nagrajenec, že pokojni Richard P. Feynman, trdijo, da se v kubičnem centimetru kvantnega vakuuma skriva okoli 10 na 13. joulov energije, kar bi zadostovalo za izparitev vseh oceanov na zemlji.

Strokovnjaki, ki na različnih koncih sveta razvijajo sisteme za praktično uporabo novih energetskih virov, so glede prihodnosti novo odkritih energij na sub atomski ravni optimistični. Profesor Jean-Pierre Vigier v Parizu raziskuje nov vir energije, temelječe na reakcijah med paladijem in litijem-7, ki so bile doslej mnogokrat napačno interpretirane kot hladna fuzija. Prof. Vigier poudarja, da ne gre za hladno fuzijo, temveč za kemično energijo povsem nove vrste, ki temelji na spremembi spina elektronov, in bi lahko v prihodnosti nadomestila fosilna goriva ter jedrsko energijo.

V.V. Roschin in S.M. Godin iz Inštituta za visoke temperature na Ruski akademiji znanosti v Moskvi sta pred časom izdelala generator s pretvornikom magnetne energije in anti–gravitacijskim učinkom, ki med delovanjem izgubi 30% svoje teže. Pretvornik z rotirajočim magnetnim generatorjem sta zasnovala na prototipu, ki ga je že v 70. letih izdelal pionir tovrstnih raziskovanj John Searl, a so ga v tistih časih le redki jemali resno. Ruska raziskovalca poudarjata, da prelomnico v sodobni fiziki predstavlja odkritje notranje energije elementarnih delcev ter vprašanje, od kod ta energija prihaja.

Neodvisna raziskovalca Ken in Steve Shoulders iz Kalifornije že od začetka 80. let raziskujeta formiranje nenavadnih skupkov elektronov v vakuumu, ki sta jih zaradi njhove neobičajnosti poimenovala kar EVO (Exotic Vacuum Objects). Izmerila sta, da EVO ob trku s kovinsko ploščo na njej pojavijo anomalije, ki se sicer razvijejo pri temperaturi neverjetnih 26.000˚C. Ken Shoulders pravi, da so se v novejši zgodovini fizike mnogi pojavi pri proučevanju elektronov enostavno pometli pod preprogo v korist konsistentnosti prevladujočih teorij in predstav o naravi materije. In več kot očitno postaja, da se ima človek še mnogo za naučiti. Grški fizik A.A. Nassikas, ki raziskuje energijo kvantnega vakuuma, pravi, da glavni problemi sodobne fizike niso več toliko tehnološke, temveč bolj filozofske narave.

Med tem, ko nas mediji noč in dan prepričujejo, da se tehnološki napredek skriva v novih modelih avtomobilov, telefonov in dlančnikov, se po laboratorijih, garažah in podstrešnih delavnicah že dogaja svet, ki premika tradicionalne koordinate zdravega razuma. Nemogoče je napovedati, ali bodo opisana odkritja prihajajoče generacije obvarovala pred grozečo energetsko krizo, ali pa bodo novo odkriti viri energije končali v rokah vojske, kjer bodo veliki otroci z najnaprednejšo tehnologijo preizkušali, kako s čim manj žrtev in stroškov povzročiti čim več škode. Neodvisni raziskovalec in publicist Garry S. Bekkum v svojih člankih pogosto omenja ruskega fizika Evgenyja Podkletnova, ki je v Rusiji z eksperimenti v 90. prišel do podobnih anti-gravitacijskih učinkov, kakor Hutchison. Za njegova odkritja sta veliko zanimanje pokazala tudi NASA ter Boeing, kjer se še posebej zanimajo za nove vrste pogonov in energij. Možnost generiranja umetnih gravitacijskih polj bi omogočilo nove vrste pogonov in nove načine nadzorovanja izstrelkov, zmanševanje teže opreme pri transportu in nenazadnje nove vrste bomb z uničevalno močjo neslutenih razsežnosti.

Večino principov za energijske pretvorbe na osnovi elektromagnetnega valovanja, o katerih je govora pri zgoraj omenjenih orožjih, je nesporno odkril Nikola Tesla, ki je že za časa svojega življenja plačeval visok davek za svoje drzne poskuse in odkritja. Bil je prvi romantični genij, ki je sanjal o brezplačni energiji za cel planet, a njegov znameniti stolp v Wardenclyffu, s katerim je želel emitirati radijske signale in električno energijo na katero koli točko planeta, ni bil nikoli dokončan. Uradno zaradi pomanjkanja sredstev, saj bi realizacija njegove zamisli o brezžični distribuciji električne energije finančno pokopala njegove investitorje, neuradno pa je dela ustavil Tesla sam, ko se je zavedel možnih posledic, če bi vojska njegove izume uporabila v uničevalne namene. Njegovo dokumentacijo je po njegovi smrti leta 1943 zaplenil FBI, ameriško vlado in vojsko pa so najbolj zanimala njegova dognanja v zvezi z brezžičnim prenosom energije, elektro magnetni oscilatorji s katerimi je lahko vplival na atmosferske pojave ter poskusi s smrtonosnimi žarki nabitih delcev, ki jih je v svojem laboratoriju pospeševal s pomočjo visoke napetosti. Zgodovina nas uči, da se doslej množice od znanosti niso kaj prida naučile, vladarje pa je zanimala le, kadar jim je povečala moč in olajšala vladanje. Če torej želimo ostati optimisti glede prihodnosti človeškega rodu, moramo verjeti, da se bo zgodovina tokrat izneverila sama sebi.

***

Vrnimo se na koncu nazaj k ekscentričnemu Johnu Hutchisonu in njegovemu laboratoriju. Dan pred iztekom oglasa še ni bilo nobenega ponudnika, dva dni kasneje pa je oglas izginil. Prav vseeno je, če je laboratorij bil prodan, ali pa je bila vse skupaj le slaba šala kakega x tipa. Človeški duh je neuklonljiv v razkrivanju tančic iz vsega, do česar se dokoplje, še od časov, ko je z človek z baklo prvič razsvetlil večno noč podzemne jame. Zato nas danes čudi, da so Stari Grki že pred dvema tisočletjema poznali diferencialne zobniške prenose, a so jih uporabljali le pri napravah za merjenje časa, parni stroj (aeolipile) pa je bil zanje zgolj zabavna igrača. Arhimed, največji izumitelj tistega časa, je imel vsako delo inženirjev in umetnikov, ki služi praktičnim namenom, za sramotno in vulgarno. Tudi Platon in drugi misleci tistega časa so praktično uporabo tehnike prezirali kot slabo posnemanje idealne narave sveta, ki je dostopna zgolj spoznavanju idej, najbolj čislani dejavnosti človeka tistega časa. Britanski zgodovinar Peter Green pa nenavadno omejeno aplikacijo tehničnih izumov v vsakdanjem življenju Starih Grkov komentira takole: “Ena najpomembnejših stvari, povezanih z neizkoriščanjem energij, ki niso mišičnega izvora, je bil strah, kaj vse bi te mišice lahko povročile, če ne bi bile polno zaposlene.” In če so se stroji razvili kot multiplikacija naših mišic, so bombe nastale kot podaljšek pesti in grabežljivih rok neustavljivega človeškega pohlepa.

Nedavno umrli pisatelj Kurt Vonnegut, ki ni imel posebno dobrega mnenja o človeški rasi, a je imel na srečo odličen smisel za humor, je v Sirenah s Titana zapisal: “Ni razloga, zakaj dobro ne bi moglo biti prav tako zmagovito kot zlo. Samo vprašanje organizacije je, kaj bo zmagalo. Če so kje angeli, upam, da so organizirani po vzoru mafije.”