XXIX. V IMENU RITMA, ZVOKA IN SVETEGA GLASU

Vse bolj redko zvlečem rit na kak koncert, dovolj čveka, glasbe in obljub je že šlo skoz moja ušesa, da sem začel bolj ceniti tišino, koncerti pa mi le še stežka uspejo dvigniti karkoli. Nočem biti ciničen in ne poslavljam se od glasbe, le vse težje se dokopljem do muskonterjev, ki še utripajo v mojem ritmu.

Ko sem se pred par dnevi postavil v prvo vrsto ravno prav napolnjenega KUD-a, sem s seboj po dolgem času spet prinesel lepo mero pričakovanj. Kot v najstniških letih, pol življenja nazaj, ko smo hodili še z vlakom iz province v taisto dvorano doživljat, kaj je to hardkor. Nekatere stvari se vrnejo, nekatere sploh nikoli ne odidejo.

Sam si stal na odru, sam s kitaro. In preden si si jo oprtal čez ramena, si prelepil Che Guevaro na svojih prsih s selotejpom in nam zraven s pogledom, ki ne zna lagati, govoril, kar nam je pred stoletjem govoril že Nietzsche: maliki so izginili v somraku. Že prvi riff je nabil besede z električnim nabojem, medtem, ko si z vratom kitare meril v nas, kot meri snajperist, ki ve, da bo zadel. Sam svoj ritem, sam svoj glas, sam svoj zvok in sam svoj vzrok. Razlog Brate, razlog je vse, kar šteje v glasbi in umetnosti nasploh. Koncert je ritual in glasbenik je na odru zato, da blagoslovi svojo publiko in jo posveti v misterij svoje glasbe. Kdor to zna, mu ni treba nikoli v cerkev. Kakor šaman si zapel:

Dobro veče moje dame,
dobro veče gospodo,
dobrodošli u kuću bola,
raskomotite se slobodno.

Moje ime nije đavo,
ja nisam kurvin sin,
a to u knjizi gostiju,
ma to je samo pseudonim.

Ne bojte se laveža,
on vam zube nema,
čuvajte se đubreta,
smrad je taj što ujeda.

Želite li igrat sa mnom?
Pažnja molim igrat fer!
Samo jedna paklost mala,
i odnjet će vas Lucifer...

Brate, muskonterja med špilom gledam vselej v oči in zraven poslušam silo, ne njegovega igranja. Brate, ti veš, kaj so demoni in strasti, ki terjajo od tebe, da jih ozvočiš in spustiš na plano. Midva veva, Brate, da se glasbenik žrtvuje, ko dovoli, da gre sila skozenj, ki jo lastnoročno pretvori v vibracijo, namenjeno vsem. Resna igra, Brate, resna igra je postati strelovod in blisk obenem. Brate, midva veva, da so le redki najine sorte, le redki, ki so se zares pripravljeni srečati s Tistim. Zato pojem s teboj, ko poslušam, kako gre iz tebe:

Brate,
novo vrijeme, novi zvuk je oko mene, Brate.
Brate,
nova raja, nova priča sad je svuda oko mene, Brate.
Podržavam, Brate, podržavam.
Ali poštovaću tek za deset godina,
kada budem video, tko je ostao,
a tko je sa novim trendom pička postao, Brate.
Pička postao, Brate.
Brateeee...

Stal sem torej tam, v prvi vrsti KUD-a, udobno naslonjen s komolcem na polico ob steni, z nogo rahlo zibajoč v tvojem ritmu. Skorajda ležerno, bi rekel, če bi se videl takole iz razdalje. A če bi me kdo takrat pogledal naravnost v oči, bi videl odsev odra v njih, na njem pa nisi bil več sam. Moj pogled me je zrcalil, kako sedim za skromno baterijo v ozadju za teboj kot v topovskem gnezdu. Ne strelec, bil sem top in dvojni mitraljez, komplet kasetnih bomb ob detonaciji, propeler in cerkveni zvon obenem. Bil sem noter, bila sva en zvok, povezana v službi Ritmu, neustavljiva mašina na čustveni pogon. Podlagal sem tvoje riffe z ubitačnimi udarci, ki te v trenutku potegnejo iz časa, kot takrat na Gerbičevi, ko so takoj po vojni na meji zadržali tvoja kompanjona iz benda, pa sem uletel in po eni vaji odigral s teboj pol ure šusa, ki še vedno vztraja in hoče, da mu pomagam do glasu.
...
Ja ću izleć pticu,
bodljikava oka,
gnjezdo ću joj sviti,
od trnja i žaoka.

Ptiči moje ptice,
neće roblje biti,
gdje god sviju krila,
zemlja će im biti.