XXVII. PASSAT

Števec se je ustavil na 309398. kilometru. Hladilni sistem ga je začel nepredvidljivo srat in avto mi je včasih kljub zamenjani vodni črpalki zakuhal že po parih kilometrih. Sprednja desna guma je kronično spuščala, kar me ne čudi, glede na to, da sem gume kupil že rabljene in jih, ker imajo zimski profil, brez prestanka drajsal cela tri leta. Zadnja leva vrata se niso odpirala več, sprednja desna šipa komajda (s sadističnim užitkom sem čakal, komu od prijateljev bo sredi poletja ostala v roki ročka za odpiraje, a se ni zgodilo), pokrov od motorja pa se je odpiral bolj s pomočjo občutka in volje, kakor z vzvodom pod volanom. Končno je potekla še registracija. Skratka, prišel je čas, da se poslovim od svojega prvega avtomobila, preden se on poslovi od mene.

Če živiš na štiriindvajsetih kvadratih in si navlečen na vso mogočo ropotijo, je zelo pripravno, da imaš pod blokom parkiranega karavana. Del mojih premičnin, ki jih vsake par let lepo zložim v škatle in preselim drugam, je permanentno aboniran na ždenje v prtljažniku, večino preostalega prostora pa pobere krama iz aktualnih dogodivščin. Kadar sem podrl zadnje sedeže in malce pospravil kramo, ki se je valjala po prtljažniku, se je v avtu napravilo več prostora, kot je bilo idej, kako ga izkoristiti. Nekaj časa se mi je zdelo imenitno, da sem lahko v avtu s stegnjenimi nogami vozil dvometrske cevi ali pa dva dvestolitrska soda. Še bolj veselo pa je bilo poleti kampirat brez šotora, sploh če je deževalo in so taborniki po kampu poskočno kopali jarke okrog šotorov, medtem ko sem zadaj v avtu zavit v spalno vrečo bral, poslušal glasbo in jih opazoval skozi orošene šipe.

Bil je to še avto, ki je imel v armaturo vgrajeno kaj čudno napravo, kasetofon imenovano. V davnih časih so namreč glasbo zapisovali na tanek magnetni trak, ki se je v neskončnost rolal sem in tja po dveh kolutih v drobnem plastičnem ohišju. Verjeli ali ne, kaseta je imela dve strani in na obe skupaj je šlo v najboljšem primeru le dve uri glasbe. Potreboval si škatlo za čevlje, če si hotel kak mesec dni v avtu poslušati vsak dan druge komade. Zaradi te specifike (in pa zaradi odlomljene antene) v tem avtomobilu novejši del moje glasbene zbirke na cedejih nikoli ni prišel na vrsto. Sem pa zato imel na voljo kakih sto petdeset kaset iz svoje hardkorovske preteklosti, da na cesti med odraščanjem ne bi pozabil, kaj je to old skul. Tej zbirki, ki je še vedno skrbno spravljena doma v regalu in sem jo le po drobnih kosih odnašal dol v avto, se je z leti pridružilo še par ekstra kaset, ki sem si jih posnel posebej za na cesto in sem jih vztrajno poslušal vse do konca, čeprav sem jih bil že pošteno sit. Zvočna pot, potovalna glasba, ki ti barva čas medtem, ko po cesti prečiš prostor, da postaja potovanje.

The Police sem odkril v zgodnjih študentskih letih, ko so bili second hand shopi že polni njihovih vinilk. Za majhen denar sem si skompletiral zbirko in si na kaseto posnel njihov 'Greatest Hits' po lastnem izboru s premišljeno dramaturgijo, na katerem je bilo še dobro slišno prasketanje vrtečih se elpejk na gramofonu.
Curtis Mayfield in njegov soundtrack za film Superfly ostaja klasika na mojem avto repertoarju. Prav ta soundtrack je bil eden najbolj zaslužnih, da ob poslušanju groovy funka iz sedemdesetih dobiš spontano asociacijo avtomobilskega zasledovanja iz ameriških filmov tistega časa. Vžgeš avto, vklučiš Curtisa in se odpelješ v film... Naslednja kaseta, katere poslušanje bi lažje izmeril s kilometri kot z urami je Paris Malcolma Mclarena. Anglež se v Parizu nostalgično spominja petdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta se tam srečala Miles Davis in Juliet Grecco, medtem ko se v ozadju rola zasanjan pop, pomešan s severnoafriškim etnom.
Kadar sem bil bolj samozavestne volje, sem rad pribil The Hellacopters, dolgolase Švede s kitarami, ki te že po drugem riffu prepričajo, da se voziš v kaki trideset let stari Corveti, ki hrumeče žre 25l/100 km, pa čeprav bi sedel v stari Katrci na klocnih.
Tu je bil še John Coltrane z Afro Blue Impressions, ki so jo posneli v živo s triom, ko so se v šestdesetih klatili tam dol nekje po Afriki in odkrivali od kod vse to, kar se jim dogaja, sploh prihaja. Kadar je Trane določal ritem vožnje, sem na trenutke imel občutek, da bo izpihal možgane skoz svoj sax, mene pa bo odneslo iz ovinka.

Večino kilometrov sem prevozil sam, v družbi z večnim vračanjem enakega iz omenjenih trakov. »Točkovi i pruga ritam sekcija, svako putovanje druga lekcija...,« sva mnogokrat pela skupaj z Vlatkom in Leb i Sol. Kaseta se je do konca odvrtela, refren pa bo v glavi odmeval dalje, saj drži kot zašvasano: avto skrajša pot k dogodkom, olajša srečevanja in približuje kraje in ljudi. Za vse ceste, ki sem jih prevozil, natančno vem, kam so me vodile. Ko jih kasneje prevozim znova, se filmi vračajo, in vem, da se jih nikoli več ne otresem. Resnica ceste se nahaja med nekim 'zdaj' upravljanja z volanom in pedali, ter nekim 'nekoč', ki je prav tako ves čas prisoten skozi polzavedne misli, spomine in asociacije, ki hipno vznikajo skozi prosti tok zavesti, ko z avtom požiraš kilometre. Kadar se vozim po poznanih cestah se mi zato dogaja, da se na cilju bolj živo spominjam o čem sem med potjo premišljeval, kakor pa detajlov s ceste.

Na zgornjo stran armaturne plošče sem s pomočjo matice 22, kosa gumijaste cevi in manjše vzmeti pritrdil maketo Mustanga P-51D z oznako FF-736. Določil sem, da FF pomeni Filozofska Fakulteta, kjer sem prebil en pomemben kos življenja, ki mi ga je bilo kar težko zaključiti. Ko sem se med študijem prebijal skozi antropološko literaturo, sem vselej občudoval, s kakšno pozornostjo so t.i. 'primitivci' okraševali svoje predmete, namenjene vsakdanji rabi, jih simbolno umestili v kozmos in jim s tem vdihnili dušo, da so postali živi. Pa sem se spomnil na pilote, ki so med drugo svetovno vojno na nosove svojih lovcev slikali režeče gobce, nage babe in stripovske junake, da so vzpostavili skrivnostno vez z mašino, ki je sejala smrt, a jih obenem potisnila med ptice. Poiskal sem torej svojo totemsko žival še sam, jo ujel na polici z maketami v Intersparu in jo s pozorno ljubeznivostjo ročno vkup sestavil. Nato sem se oglasil na obisk do PST-ja, nekoč guruja panka in hardkora v rajnki Jugi, danes poznavalca vin in strastnega maketarja, da me malce poduči in dovrši zadevo, kakor sem si jo bil zamislil. Najprej je, kot vedno, odprl flašo vina in se poznavalsko nasmehnil, ko sem mu pokazal, kaj sem mu prinesel v barvanje. S police je rutinsko snel par knjig, da sva preletela zgodovinski kontekst prinešenega modela s poudarkom na vseh variantah oznak, ki so bile pri tem lovcu iz konca druge svetovne vojne v rabi. Aluminijast trup so s temno mat barvo barvali le vzdolž zgornjega pokrova na motorju, da pilotov ni slepil srebrn odblesk sonca na bleščečem aluminiju. PST je svoje delo kot vedno opravil virtuozno. Detajlov, s katerimi se je pozabaval na dober decimeter dolgem modelčku, brez razlage sploh ne bi opazil. Recimo števcev na armaturni plošči, pobarvanih zaponk na varnostnem pasu v pilotovi kabini ali pa dveh srebrnih madežev pri pilotovih nogah, ki ju je s pomenljivo resnostjo pojasnil takole: »Vidiš, tule je bila pa barva na podnu kabine vedno zlizana od pilotovih čevljev.«

Tako umetelno dovršen se je Mustang med vožnjo pozibaval na drobni vzmeti kake pol metra pred menoj, bil je izvidnik, moje zaščitno spremstvo, kakor so ga imeli bombniki, ko so šli prek luže odmetavat bombe na Evropo. Dobro je opravil svoje delo, zato sedaj doma zasluženo počiva, kakor pravi veteran. Če ga ne bi, bi se razsula oba, a on vseeno droben hipec pred menoj.

Na strehi sem imel nalimano dober meter dolgo nalepko, ki sem jo dal izdelat posebej v ta namen: črn jack hammer, pnevmatsko kladivo po domače, ki je s konjico merilo direkt v smeri vožnje. Kljub njeni velikosti si jo, stoječ ob avtu, le stežka opazil, zato avto ni zbujal nikakršne pozornosti, je bil pa zato nezgrešljiv, če si na parkirišče pogledal iz balkona. Še en simbol na mojem bivšem Rosinantu, ki je starega karavana med vožnjo preobrazil v pomenski projektil na asfaltni veni proti naslednji destinaciji.

Čiščenje avta se mi je vselej zdelo perverzno in naj tako tudi ostane. Zglancan pleh, nenaravno bleščeče armaturne plošče (da o feltnah ne govorim), dišeče smrečice, pospravljen prtljažnik: človek brez domišljije. Zelo hitro sem ugotovil, da se umazanija na karoseriji ne kopiči linearno. Sveže opran avto se prvih nekaj tednov boleče vidno maže, po kakem mesecu pa se ta progres skoraj čudežno ustavi, in če se ne boste ravno vozili po kakšnem dreku, ste za pol leta iz tahujšga ven. Z leti se na avtu (še posebej, če je bil bel) ustvari trdovraten, a koristen zaščitni sloj svinjarije, ki je ne spravi stran nobena avtopralnica. Ker se sloj nanaša zelo enakomerno, se sčasoma spremeni odtenek barve celotnega avtomobila, nikjer pa ni videti kakšnih flekov, od katerih bi človeka pekle oči. No, in ko se razvije ta sloj svinjarije, da sčasoma lepo pozabiš, kakšne barve je avto sploh bil, ko si ga kupil, se lahko le še režiš sam pri sebi, ko vidiš soseda, ki vsako soboto pred kosilom glanca svojga Audija, medtem ko ti kontempliraš in si izmišljaš zgodbe, kot je tale. Zakaj ljudje tako radi glancajo stvari, da se bleščijo? Preklopiš šalter na kontrolni plošči svojega okusa iz šajna na mat, pa je!

Kake pol leta nazaj sem za brisalcem našel listek z napisom 'KUPIM PASSATA' in telefonsko številko. Vrgel sem listek v predal pri sovoznikovih nogah in odtipkal številko tri dni nazaj. Pripeljal se je tip, ki bi mi lahko bil foter in ko sem mu segel v roko je rekel, da je Ljubo. Hodil je okrog avta poznavalsko kakor mesar okrog prašiča za zakol. Vprašal me je, koliko hočem zanj.
»Tristo evrov,« sem bleknil, pa me je vprašal, če je avto še registriran. Povedal sem mu, da je registracija potekla pred par dnevi.
Ljubo je začel viti roke in se izmenično prijemati za glavo: »Pa dečko, šta da radim sa autom bez registracije? Poglej, vidiš, prejle so tam enga na Slovenski prijeli bez tablic, ko sam se sem pelo. Da bi imao bar još tri dana registraciju. Vozio bi auto prijatelju u Beograd, ima odpad i kupio bi ovaj avto za djelove. Znaš kolko će mene sad da košta, da vozim ovaj auto dole?«
Nisem si želel predstavljati, kako bo njegov prijatelj iz Beograda v treh šusih razkosal tegale lepotca, s katerim sva teoretično skoraj trikrat obkrožila svet, obenem pa sem hotel čimprej končati tole slovo od šestnajst let stare tone pleha, ki je bila še pravkar moj avto. V dveh kratkih verbalnih skokih po štengah navzdol sva končala pri sto evrih in si še zadnjič segla v roki. Podpisal sem papir, mu dal ključe in se obrnil, da odidem.
»A gde ti je drugi ključ?« je zavpil Ljubo za mano?
»Nimam, zgubu,« sem malomarno odvrnil in odšel.

Originalni ključ je ostal varno spravljen doma. Preteklost je neizbrisna, kilometri so zapustili svoje sledi in krama se mora kopičiti dalje.