IXX. O PIVU IN OPEKI

Našel sem opeko in se zagledal vanjo. Takoj mi je postala všeč, pa sem jo ročno pobasal domov. Postavil sem jo na mizo, ki sem jo pred tem skrbno pobrisal, se slekel do gat, da sem bil bolj domač in si odprl pivo. Pil sem, gledal opeko, razmišljal in spet pil. Nikakor se nisem mogel domisliti, kaj hoče in zakaj tako neusmiljeno vztraja v svoji dolgočasni skameneli formi. Bolj ko sem jo gledal, manj sem razumel. Lasje so se mi začeli kodrati v obliki vprašajev in neugasljiva žeja po odgovorih je sušila telo iz katerega so rasli, da sem postajal vse bolj podoben vrbi žalujki. Zato sem si odprl še eno pivo. Burp! Žejalo me je po odgovorih in spomnil sem se, da tudi vrbe nikoli ne hodijo daleč od vode. Nagnil sem kozarec, da me je hladno spreletelo tja dol proti želodcu in nazaj gor po hrbtu. Spet sem bil zbran in odločen. Ponovno sem se zagledal v opeko. Zazdela se mi je hladna, bolj siva kot rdeča, brezčasna in, čeprav narejena iz zemlje, zaradi svoje geometrije nekako nadnaravna. Zamislil sem se in odpil požirek. Ne vem zakaj sem se spomnil na Prešerna: »O, peka, draga vas domača! Iz tebe hiša mojega stoji očeta...«

Vrnil sem se k opeki in vzel v roke povečevalno steklo. Morda pa ima kje kakšno luknjo. Če bi opeka imela luknjo, bi lahko raziskoval, kaj je v njej, z enim očesom bi škilil vanjo in jo obračal proti svetlobi, štoral bi noter z zobotrebcem in lahko bi zavpil v okroglo temo: »Heeeej, je kdo doma?«. Nato bi jo prislonil na uho in pozorno prisluškoval, če se bo morda pojavil kak odmev, če se bo v temini kaj premaknilo ali pa zaropotalo. Še bolj bi me presenetilo, če bi se luknja kakor polž začela premikati ali pa vsaj spreminjati obliko. Nič, prav nič se ni zgodilo. Nobene luknje, nobenega premika, nobenega signala.
Opeka je še vedno zgolj bila v svoji preprosti opekasti biti.

Potrpežljivo sem čakal in si odprl novo pivo. Zavrtel sem steklenico, da je žlahtnina zaplesala v vrtincu, razširil goltanec kot anakonda in ga nagnil, kolikor so mi vretenca dala. Miljon grenkih mravljincev z ledeno mrzlimi nožicami se je zagnalo iz brbočic in olajšanje, ki je sledilo temu jurišu naslade direkt iz telesa v moj upehan um, mi je vrnilo vero vase. Gremo še enkrat. Nič ni tako preprosto, kakor se zdi na prvi pogled. Mora obstajati nepravilnost, napaka ali pa tista nekosint...ee....nekonsistentnost ali kaj je že, ko bo opeka vsaj za trenutek omahnila v svoji formi in se izdala. »Kdo si,« sem vprašal in napravil še en dolg požirek...burp!

Opeka na vsakem svojem robu prehaja iz ene prostorske dimenzije v drugo. Vprašanje se glasi: v kateri dimenziji je njen rob? Tam! Prav tam na robu sem zaslutil skrivna vrata za vstop do njenega bistva. In ko sem jo začuden obračal v roki, tuhtajoč o ontoloških predpostavkah roba, mi je Hegel, že davno ves v Absolutnem duhu, požugal s prstom, češ: »Kadar se dejstva ne skladajo z vašimi koncepti, to ne pomeni, da ste se premalo ukvarjali z dejstvi, temveč s koncepti!«

Navdušenje se je vrnilo k meni kakor Lassie. Nenadoma sem bil spet ponosen nase, ko sem videl, s kakšno lahkoto iznajdevam probleme in s slovesnim pričakovanjem sem obrnil opeko na drugo stran. Nič. Ne spodaj, ne zgoraj. Povsod same neme, pravokotne, opečnato rdeče ploskve. Nagnil sem. Burp! Njena toga nepremičnost s pravilnimi robovi mi je spet začela dvigovati pritisk, da sem ves razkačen zavpil nanjo: »Pizda, si formalna!« Hodil sem okoli nje, prisluškoval, trkal po njej s prstom, najprej nežno, nato vse močneje, dokler se ni iz členkov krvavo pocedilo: »Halo? Je kdo doma?! Kaj naj s teboj, a? Naredi kaj, odzovi se, zapreži mojo domišljijo! Že eno uro se ukvarjam s tabo, ti pa nič!«

Potrto sem naslonil glavo na mizo, se zazrl v kozarec s pivom, opazoval verižice srebrnih mehurčkov v zlatorumenem akvariju in si sam pri sebi mislil: »Recimo pena. Tale obična pena, ki – burp! – pleza po kozarcu navzgor vsakič, ko dotočim tole pivo. Kaj je z njo? Z njo je vse v redu. Pena je razumljiva: najprej pride slap pira iz flaše, ki se med padanjem v kozarec ustraši, kaj bo. Razburi se, da ceodva popizdi in se napihne iz majhnih, skoraj nevidnih mehurčkov v velike balone, ki se potem našopirjeno razkazujejo, valeč se drug po drugem, dokler jih ne raznese. Ne maram pene –burp!, a jo razumem. Zato ji pol oprostim.«

Ne vem zakaj, a zazdelo se mi je, da mi opeka bere misli. Počutil sem se do obisti razgaljenega in srh me je spreletel ob misli, da ve ona o meni vse, jaz pa o njej ničesar. Njen nemi molk se mi je zavrtal v možgane, kot da bi mi s svedrom za iskanje nafte prodirala do mojih najbolj skritih globočin. Tesnoba mi je v sragah polzela po hrbtu in začutil sem, da je le še vprašanje časa, kdaj mi bo utrgalo jermen za potrpežljivost. Nenadoma sem zgrabil opeko in jo zabrisal kar skozi zaprto okno, da se je vsulo steklovje, kakor da bi se udrl ledeni slap. Nekdo zunaj je od bolečine zatulil in omahnil. Nisem se ozrl. »Pa mej še ti mal problemov z njo,« sem si misli in si odprl novo pivo. Burp!