XVIII. IZREKI – DRUGI DEL: DROBIŽ

Če ne boš nikoli vsaj za trenutek izstopil iz vrste, morda sploh ne boš opazil, da stojiš v vrsti. Toda kako boš izstopil, če je ne opaziš?

Obraz je tisto, kar nadenemo med spanjem. Vse ostalo so grimase.

Spoštujem naravo: če je suša, tudi sam ne zalivam rož na oknu.

Vsak človek bi se moral naučiti, kako tisto ljubezen, ki jo običajno hrani le za najbližje, v določenih okoliščinah podariti takorekoč vsakomur.

Želim živeti do smrti. In to večkrat!

Nekatere stvari se morda niso zgodile zgolj zato, ker še niso prišle na vrsto.

Ne verjamem nikomur in ničemur. Verjamem.

Najlepše je, kadar ti gre ali pa kadar ti pride.

Skepsa brusi vero.

Tehnika je človeško darilo naravi.

Poraženec na kvizu: »Vsi moji odgovori so bili pravilni, a so mi zastavili napačna vprašanja.«

Židje na grobove ne nosijo cvetja, temveč kamne. To je modro: kamni so večni, ljudje pa smo zgolj njihovi prenašalci.

Morda nekatere stvari najdemo tako, da si jih najprej prenehamo želeti.

Kadar si naredil vse, kar je bilo v tvoji moči, si naredil dovolj. Amen.

Pride čas, ko se moraš odločiti, kaj boš žrtvoval: svojo fantazmo ali fantazmo sebe. Ali oboje?

O prerokih in gurujih: Boj se tistih, ki pomagajo drugim, ker sebi ne znajo.

Kolikor jezika, toliko sveta.

Obče nikoli ne zaobseže celote konkretnega.

Vselej bi moralo veljati za spodobno, da človek na glas pove, kaj mu je všeč in kaj ne.

Naloga umetnosti je odpiranje sveta neskončni interpretaciji.

Apoteka reši nas človeka.

Vsak odnos se začne s fantazmami in konča pri simptomih.

Življenje zajebano? Smrt je permanentna alternativa!

Sem za neizogibno in proti namišljenemu.