KNJIGA, KI JO PIŠEJO VEDNO ZNOVA

Pozabljeno odkritje v knjižnici Collegio Romano

Leta 1912 so se v knjižnici rimske univerze Collegio Romano zaradi finančnih težav odločili skrivaj prodati del svojih rokopisov in knjig. Wilfrid M.Voynich, knjigarnar ameriško-poljskega rodu, se je uspel na 'razprodaji' dokopati do več starih rokopisov, vendar takrat še ni vedel, da bo eden izmed njih nekoč dobil njegovo ime.

Med starimi rokopisi iz znamenite jezuitske knjižnice je Wilfridovo pozornost prav posebej pritegnila stara, dobrih 240 strani debela knjiga, napisana v neznanem jeziku ter ilustrirana z nenavadnimi kozmološkimi diagrami, neobstoječimi rastlinami in mnoštvom nagih žensk, ki se kopajo v nekakšnih lijakih in tolmunih, povezanih z nenavadnimi sistemi cevi in kanalov. Ker mu radovednost ni dala miru, je svojo najdbo kmalu pokazal različnim jezikoslovcem in kriptologom, ki se še vedno trudijo razvozlati skrivnostno pisavo in pojasniti vsebino knjige, ki se je od takrat drži ime Voynichev rokopis.

Rokopis je v obliki faksimila prvič izšel leta 2005, zadnje analize pa njegov nastanek datirajo v prvo polovico 15. stoletja. Ker je celotna vsebina knjige še vedno uganka, se strokovnjaki pri njenem datiranju največkrat opirajo na analizo ilustracij, na katerih so upodobljena oblačila in gradovi. Prvi znani lastnik rokopisa je bil obskurni praški alkemist Georg Baresch v zgodnjem 17. stoletju. Rokopis je po njegovi smrti romal v roke jezuitskega učenjaka Athanasiusa Kircherja, ki je uspel do tedaj napisati koptski slovar in 'dešifrirati' hieroglife (kasneje se je izkazalo, da je bila njegova interpretacija popolnoma nesmiselna), a je rokopis tudi za njegovo prevajalsko domišljijo ostal pretrd oreh. Po Kircherjevi smrti je bila knjiga skupaj z njegovo ostalo zapuščino shranjena v depojih Collegio Romano, kjer je pozabljena samevala kar dve stoletji, dokler ni prahu iz nje obrisal Voynich.

Skrivnostni pisec

Skupaj z ugibanji in prerekanji o vsebini Vojnichevega rokopisa se je seveda porajalo tudi vprašanje o njegovem avtorju. Po nekaterih domnevah naj bi delo napisal angleški filozof iz 13. stoletja Roger Bacon, drugi spet stavijo na renesančnega arhitekta Antonia Averlina, tretji pa so iz nerazumljivih znakov razbrali, da gre za delo več različnih avtorjev. Po eni izmed hipotez naj bi knjigo ustvaril sam Leonardo da Vinci, ko mu je bilo med 8 in 10 let. Po ilustracijah sodeč bi si upal trditi, da je bil še kako leto mlajši.

Opisi vsebine rokopisa so si enotni le v imenovanjih posameznih poglavij, ki se naslanjajo na njegove ilustrirane dele. Tako je 'botanični' del rokopisa opremljen z ilustracijami neobstoječih rastlin v slogu herbarijev tistega časa, podobno pa velja tudi za 'farmacevtska' poglavja, opremljena s primerjalnim prikazom posameznih delov rastlin.

Poglavja z že omenjenimi risbami golih žensk med kopanjem so najpogosteje klasificirana kot 'biološka', čeprav bi lahko šlo tudi za opis zdravilnih učinkov termalne vode ali pa opis shoda čarovnic, ki so med čaščenjem vode odvrgle metle in obleke.

Rokopis obsega še 'astronomska' oz. 'kozmološka' poglavja s krožnimi diagrami med katerimi je najti tudi klasični zodiakalni diagram s konvencionalnimi simboli.

Mnogi skeptiki, ki se sklicujejo na neuspešne poskuse dešifriranja rokopisa trdijo, da je vse skupaj le dobra potegavščina, med 'osumljenimi' avtorji pa najdemo tudi samega Voynicha. Kdor koli naj bi že bil, lahko mu priznamo vso čast za iznajdbo očitno popolnoma nesmiselne pisave, ki je uspela v stoletju zintrigirati najvidnejše kriptologe, da so napisali celo skladovnico njenih interpretacij.

Potegavščina ali sfingina uganka?

Statistična analiza je pokazala, da besedilo sestavlja med 20 in 30 znakov, distribucija znakov pa je podobna kot pri pisavah naravnih jezikov. Iz pisave je tudi jasno razbrati, da v besedilu ne gre za posamične narisane simbole, temveč niz povezanih znakov, ki so izpisani s tekočo pisavo in rutiniranimi potezami peresa.

Kopije rokopisa, ki jih je Voynich kmalu po njegovem odkritju poslal različnim strokovnjakom, za katere je menil, da bi mu lahko pomagali prevodu, so kmalu v roke dobili tudi različni kriptologi, ki so verjeli, da poznajo ključ do pomena. Medi njimi je bilo tudi nekaj vrhunskih kriptologov, ki so se med 2. svetovno vojno proslavili na zavezniški strani, a jim ni uspelo dešifrirati niti besede. V zgodnjih 50. letih so se jo lotili še kriptografi ameriške Agencije za nacionalno varnost. Uspelo jim je razviti nekaj algoritmov za dešifriranje besedila, ki pa so kriptologom puščala toliko prostora za subjektivno interpretacijo, da so lahko z njimi 'našli' pomen v kakršnem koli nizu naključno razporejenih znakov. Svojo nalogo so opravili tako dobro, da so se spet znašli na začetku. Drugi kriptologi spet trdijo, da rokopis tvorijo šifrirane kode, ki zahtevajo dvostopenjsko interpretacijo: najprej je potrebno dešifrirati posamezne znake, nato pa besede prevesti še s pomočjo slovarja oz. šifranta.

William Newbold iz univerze v Pennsylvaniji se je rokopisa že pred njimi lotil na drugačen način: skriti pomen znakov je našel v skorajda mikroskopskih nepravilnostih na robovih posameznih znakov. V teh drobnih označbah, vidnih le pod močno povečavo, je Newbold prepoznal 'pravi' značaj rokopisa, njegovo avtorstvo pa pripisal Francisu Baconu. Kasnejše raziskave so pokazale, da je Newboldova 'mikrografija' le posledica razpok v posušenem črnilu.

Po lingvistu Jacques Guyu je rokopis v eksotičnem naravnem jeziku, ki ga je avtor zapisal v pisavi, ki jo je iznašel sam. Guy je dokaze za svojo trditev iskal v podobnih jezikovnih strukturah tajskega, kitajskega, burmanskega in vietnamskega jezika. Rokopis bi tako po njegovem mnenju prav lahko prispel v Evropo iz kakšnega od potovanj na Daljni Vzhod, ki so začela doživljati razmah v času njegovega nastanka.

Dr. Leo Levitov pa je iz rokopisa uspel sestaviti drugačen miselni podvig. V knjigi 'Rešitev Voynichevega rokopisa' je le tega smelo interpretiral kot liturgijski priročnik pri Endurinem obredu, ki so ga prakticirali v hereziji Katarov. Besedila naj bi bila litanije o grehu in trpljenju, imaginarne rastline naj bi predstavljale simbole vere, nage ženske v bazenih pa po njegovem upodabljajo prizore venesekcije, ritualnega samomora z rezanjem zapestnih žil v kadi z vodo. Kje je kri in zakaj vsa dekleta na ilustracijah kljub samožrtvovanju izgledajo tako vesela in živahna, Levitov s svojo metodo ni uspel pojasniti.

Vsem interpretacijam navkljub Voynichev rokopis še vedno privlači nove generacije jezikoslovcev ter kriptologov, ki verjamejo, da se bodo dokopali do njegovega skrivnega pomena. Pomena pa je v Voynichevem rokopisu vselej bodisi premalo, bodisi preveč, da bi ga lahko strnili v enotno zgodbo, zato raziskovalcem že skorajda stoletje uspeva rokopis napisati vedno znova.

IZREKI 2007 - 2010

IDILA: Boj se pospravljenih.

USTVARJAJOČI mora navsezadnje biti tudi sam svoj aplavz.

AKADEMIKI I.: Ob akademski glasbi mi dvakrat zastane dih: toliko znanja in tako malo duha.

SMODNIK: Eni prirejajo ognjemete, drugi vojne.

POGREB: Zen Hu sedi za šankom ko prisedejo prijatelji, ki se vračajo iz pogreba. »Zakaj nisi prišel na pogreb?« ga vprašajo. »Ker sem ga pokopal že davno,« jim odvrne Zen Hu.

NADLEŽNA UTVARA: Pri vsakdanjih, da ne rečem gospodinjskih opravilih, se mora človek naučiti odgnati nadležno misel, da mora ves čas početi nekaj pomembnega.

GOSPODINJSTVO: Ne likam. Pazljivo sušim.

LEDENIK: Pomikam se kakor ledenik. Neopazno, a scela in nezadržno.

RAZLAGA je slepa ulica interpretacije.

POMEMBNEŽI: Nekateri zelo uživajo, kadar ponižujejo vse okoli sebe. In zaradi svoje majhnosti morajo to početi neprestano.

POZABA IN POMEN: Le pozaba in pomen napravita dogodke znosne.

RAČUNICA: Plačaš napake. Za dobra dela pa se – zadolžiš.

ŽIVLJENJE: je privilegij umrljivih.

GLAS vselej izdaja neizrečeno.

PORAŽENIM: Ko ti gre navzdol šele jemlješ zalet, zapomni si to.

NESEBIČNOST? Daješ, kar potrebuješ. Tako gre to v ljubezni.

MEJA SEBE: Obstaja meja, preko katere ne smemo ne v sovraštvu, ne v ljubezni. Da ne izgubimo samih sebe.

OLIMPIJADA: Šport je najboljša vojna.

KAKOR V HRIBIH, TAKO V ŽIVLJENJU: Navzdol gre samo od sebe, navzgor pa zahteva določen napor.

ANTI PLAN: Vse, kar je pomembnega v življenju, se zgodi nepričakovano.

AKADEMIKI II.: Akademiki ne želijo raziskovati stvari, ki zanje ne obstajajo. Iz strahu, da bi jih odkrili?

PROTI NAPREDKU: Če se neka družba ne razvija, to pomeni le, da dobro funkcionira

DELFIN IN NJEGOV ODMEV

Pred kratkim sem pogledal dokumentarec The Cove. Ne bom se spuščal v podrobnosti filma, čeprav bi si to zaslužil, ga pa vsakomur toplo priporočam. Le za izhodiščni okvir: v majhni japonski vasici Taiji imajo delfinji Disneyland, velik zabaviščni kompleks z delfini, ki v bazenih, obkroženih s tribunami, skačejo skozi obroče, z delfini v akvarijih, z delfini na spominkih, z maso turistov, ki naravnost obožuje delfine in vse to plačuje ter z majhnim, skritim zalivom, ograjenim z mrežo, prepovedano cono, slepo pego domačinov o kateri nihče ne ve ničesar. Kakor, da je ni. Ko so se pred leti tja pretihotapili prvi aktivisti in naravovarstveniki se je izkazalo, da je zaliv srce celotnega biznisa z delfini. V ta zaliv namreč lokalni ribiči nekajkrat tedensko priženejo jato delfinov, iz katere najlepše primerke ujamejo ter jih prodajo zabaviščnim parkom po vsem svetu, vse ostale pa neusmiljeno potolčejo z golimi rokami, da se od krvi še vode ne vidi več, ter jih prodajo za zrezke.

No, da te uboge delfine spravijo v njihov poslednji zaliv, uporabljajo ribiči neverjetno preprost trik. S čolni naredijo velik polkrog, ki ga nato počasi ožijo proti zalivu, pri tem pa v vodo potisnejo nekaj metrov dolge kovinske cevi, po katerih udarjajo s kladivi. Ker so delfini bitja z izjemnim sluhom, jih ti glasni udarci popolnoma zmedejo in za tiste, ki poskušajo zbežati v napačno smer, bo ta peklenski trušč zadnja stvar, ki jo bodo slišali.

Ko sem uspel zajeti sapo po koncu filma, ki učinkovito in pogumno razkriva brezobzirno destrukcijo, ignoranco in hinavščino multikorporacij ter oblasti, se mi je v spomin ponovno prikradel prizor, kjer se delfin igra z zračnim obročkom (http://www.youtube.com/watch?v=TMCf7SNUb-Q). To je vendar čista igra, l'art pour l'art! Delfini se po mojem igrajo z mehurčki in guncajo afne po vodi zgolj zato, da se jim, kot bi rekel Nietzsche, ne zmeša od resnice. Od stene bazena, ki se konča po treh sekundah plavanja. V njihovi igri ni nobenega nagonskega funkcionalizma ali pa boja za obstoj, s katerima danes avtomatično žigosamo živali kot bitja brez razvite zavesti. Ampak med tem delfinom in človekom, ki udobno zleknjen v fotelj zadovoljno kadi pipo in puha obročke dima, ni prav nobene razlike. S to izjemo, da delfin desetkrat bolj obvlada stvar. Si recimo predstavljate kaj vse bi lahko izdelali iz stekla, če bi jih zaposlili kot steklopihalce?

Še bolj kot domišljija delfinov pa me je prevzela njihova sposobnost zaznavanja zvoka. Delfini se namreč orientirajo in zaznavajo s pomočjo eholokacije. Eholokacija deluje na principu sonarja, no ja, pravzaprav je ravno obratno. Delfin torej, tako kot sonar, oddaja zvočne signale ter nato lovi njihov odboj z občutljivim delom spodnje čeljusti. Tako kot sonar na podmornici delfin določi velikost in oddaljenost objektov v vodi na podlagi časovnega zamika signalov, ki naletijo na odboj.

Delfin oddaja zvočne valove iz čelnega predela med očmi, hkrati v dveh različnih smereh ter na ločenih frekvencah vse do 150 kHz, kar je približno šestkrat širši frekvenčni razpon, kot ga s sluhom zaznava človek. Sodobne nevrološke raziskave delfinovih možgan in percepcije se nagibajo k domnevi, da lahko delfini združujejo vizualne in zvočne informacije iz okolja v enotno sliko in na ta način 'vidijo' širjenje zvočnih vzorcev podobno , kakor mi vidimo barve, oblike in prostore. James T. Fulton, strokovnjak za biosonarje pravi, da je delfinov sonar mnogo bolj sofisticiran od katerega koli sonarja, ki ga je kdaj izdelal človek. Deluje multifrekvenčno, registrira dopplerjev efekt, neodvisno usmerja dvojni signal, ima binauralni sprejemnik ter prodira skozi kamuflažo. Primerljive sisteme lahko najdemo le pri najnaprednejših vojaških letalih kot sta F-117 in B2 (http://www.neuronresearch.net/hearing/files/dolphinbiosonar.htm).

Pogledal sem si shemo tega biosonarja in ta čudež tehnike, si predstavljam, če bi ga imel takole v rokah, ne more biti večji od krompirja oziroma pol koruze, če govorimo o sprejemniku. In za nameček za svoje delovanje ne potrebuje nobenega štroma, temveč le par kilogramov rib na dan. Sedaj me ne čudi več, da delfini tako obvladajo tiste zračne mehurčke, ko pa jih lahko vidijo in slišijo hkrati. Pa tudi tiste govorice, da so bolj inteligentni od nas, se mi ne zdijo več tako neverjetne. No, bi znal kdo izdelat sonar, kot ga ima delfin, ki širjenje zvoka v vodi dobesedno 'vidi'? In naj ga nato stlači v eno škatlo, ki bo imela na vrhu anteno, spodaj sprejemnik, vmes pa odprtino, v katero bo frajer metal sardine, da mu bo mašina projecirala 3D stereo zvočno sliko sveta. In naj je ne pozabi dobro zatesniti, da bo še diht kakor delfin.

Človeška vrsta je neverjetna. Zelo rada se igra z mehanskimi in elektronskimi igračami ter za njihov razvoj in izdelavo zapravlja trilijone, izčrpava naravo do zadnje kaplje nafte in vode ter ubija, zastruplja in iztreblja vse živo. Dobesedno. Pri tem pa glave ujetih delfinov, komajda dojemljivi hi-tech, sposoben dojemati svet v nepredstavljivi dimenziji brez meje med zvokom in svetlobo, brez slabe vesti ročno prebada z nabrušenimi ostmi ter drobi njihove lobanje, v katerih se skriva najbolj sofisticirana bio tehnologija, s težkimi kladivi in nabrušenimi mačetami. Da jih nato zabriše stran, ker niso niti za pojest.

Paradoksalno postaja naša tehnologija šele zadnje čase dovolj razvita, da nam lahko odstira naravo, ki smo jo še pred stoletjem razumeli kot preprost urni mehanizem, v razsežnostih mnogo bolj sofisticiranih principov, kot jih poznajo naša elektromehanika, elektronika ali informatika. Zaradi katerih si dandanes verjamemo, da smo nesporno superiorna vrsta na planetu, ki ima brez pomislekov pravico in dolžnost odločati o usodi kogar koli in česar koli. Zato me res zanima, kaj nam tale nepredstavljivo sofisticirana mašinerija narave pripravlja v prihodnje, da nam izbije iz trde buče bizarno krono sedanje tehnologije s katero smo se kakor don Kihot kar sami okronali. Pa ne za popotne viteze, temveč nesporne kralje vesolja.

Morda pa delfini in ostale živali ne potrebujejo tehnike zato, ker je njihova percepcija sveta popolnoma v skladu z njihovo zavestjo in nimajo prav nobenega razloga, da bi kar koli spreminjale. V tem primeru je ves človeški in civilizacijski razvoj zgolj posledica tega, da človeku preprosto manjka ena antena. Tista, s katero bi zaznaval svet v katerem je vse tako kot mora biti, svet v katerem hrepenenje po tem, česar ni, zamenja brezmejno čudenje nad tem, kar je. Takrat bi nam moralo postati dovolj, da zgolj smo in se hecamo. Kakor delfini.

KONTROLNI STOLP

V zraku je nepremično lebdelo neusmiljenih petintrideset stopinj v senci in vročina ni dovoljevala nobene druge alternative, kot da se pridružim nepremičnosti. Skoraj gol sem ležal na prenosni postelji pod domačim hrastom in skušal ustaviti še misli. Kinknil sem. Začelo se mi je sanjati, da so na travnik prišli prijatelji in okoli mojega šotora postavljali majhne šanke, kot so tisti na gasilskih veselicah za vrtne palčke. Začuda nad tem nisem bil preveč navdušen, predramil sem se in začutil neustavljiv impulz, ki me je namesto za šank vlekel v gozd.

Stopal sem po blatni kamniti cesti, ki so jo nekoč zgradili za volovske vprege, popoldanski žarki poletne svetlobe pa so posamično rezali skozi krošnje dreves in obenem barvali njihovo listje fluorescentno zeleno. Nikjer ni bilo nikogar. Edini sem stopal po tej samotni poti. Naravnost gnalo me je in pospeševal sem korak, ne da bi prav dobro vedel zakaj.

Drevje je nenadoma prenehalo rasti iz tal in znašel sem se na prostrani jasi. Zgodilo se je tako nenadno, da sem zaslepljen od sonca začuden obstal, si namestil dlani pravokotno nad oči kakor šilt ter se začel razgledovati. To sem počel zelo resno, s celotnim zgornjim delom telesa sem se trudil slediti gibanju radarja na bojni ladji, zraven pa sem delal piiiip, piiiip, piiiip, piiiip. Naj ob tem nerazgledanim pojasnim, da ta zvok ni imel nobene zveze z radarjem, temveč s sonarjem, s katerim sem prav tako prečesaval teren. Ko sem s pogledom drsel po nasprotnem robu jase, nedaleč stran od poti, se je moja radarska glava sunkovito ustavila. V vidnem polju sem zaznal lovsko opazovalnico, hohštand, kakor se tod pravilno reče.

Previdno sem se povzpel po lestvi in dvignil leseno loputo v tleh nad seboj. Pretrgal sem petsto pajkovih niti ko sem skozi pravokotno odprtino zlezel v opazovalnico. Tudi tu že dolgo ni bilo nikogar. Toliko bolje za živali, sem si mislil.

Usedel sem se na leseno klop ter se začel razgledovati. Vse mi je bilo znano kot nekakšen sanjski prizor, deja vu, kratek stik s Transformatorjem Vsemogočnim. Nato mi je kapnilo. Jasa je izgledala prav taka, kot na tistih razvpitih fotografijah Billyja Meierja, ki jih je v sedemdesetih posnel nekje v Švici bogu za hrbtom in jih danes ne bi nihče niti povohal, če ne bi nad pokrajino lebdeli NLP-ji, leteči krožniki po domače. No Billy je takih fotografij posnel cele škatle, a to je bilo pravzaprav bolj mimogrede. Billy namreč pravi, da se mu leteči krožniki prikazujejo že od njegovega petega leta kakih sedemdeset let nazaj in od takrat je v telepatskem kontaktu s celo familijo prebivalcev iz ozvezdja Plejad. Stvari, ki so mu jih o človeštvu povedali Sfath, Ptah, Semjase in drugi medzvezdni kolegi, so ga nagovorile do te mere, da je o tem napisal kopico knjig ter odprl šolo, ki jo je poimenoval 'Svobodna interesna skupnost za robno znanost in proučevanje neznanih letečih predmetov'.

S svojo zavidljivo kolekcijo Billy še vedno velja za človeka z največjim zasebnim arhivom fotografij neznanih letečih predmetov na svetu, med njimi pa je tudi precej takšnih, s katerimi si je nakopal cel kontingent neusmiljenih kritikov in zasmehovalcev. Med njimi so recimo fotografije letečega krožnika, parkiranega na dvorišču pred njegovo kmetijo, ki izgleda še najbolj podobno temu, kar bi napravili pet let stari otroci, če bi jim dal deset bunkic za novoletno jelko, pokrov od kante za smeti, karton za jajca, cedilo za špagete ter srebrn sprej in jim ukazal, naj iz tega naredijo jagodno torto. No, bolj zanimivo postane, kadar Billy potegne iz arhiva par filmskih posnetkov na nivoju holivudske produkcije tistega časa. Da je hec večji, je Billy že petinpetdeset let brez ene roke, živi na zakotni kmetiji in premore le preprosto tehnologijo tistega časa - star fotoaparat ter amatersko super 8 kamero. Nekoč je šel pokazat leteči krožnik skupini strokovnjakov, opremljeni s profesionalnim snemalnikom zvoka, s katerim so posneli tričetrt ure takšnih frekvenc, da bi še gospoda Teremina zbudile iz groba, če bi ga pokopali s slušalkami. Stvar postane bolj resna, ko Billy spregovori o enaindvajsetih atentatih, ki jih je preživel zgolj po zaslugi posredovanja svojih nezemeljskih frendov. Njegova misija je namreč sila nevarna, saj so ga nezemljani pooblastili, da širi zavest, spoznanje in resnico med krdelom pohlepnih sebičnežev, ki so do danes odkrili že vsaj deset zanesljivih načinov, kako vse skupaj spustiti u luft. Billy pravi, da bodo to v kratkem tudi storili in čeprav je z najavo začetka konca sveta že nekajkrat udaril mimo, je očitno še vedno na njihovem spisku za odstrel.

Takole se mi je pletlo po glavi ko sem sedel tam gor na hohštandu in pogledoval navzdol po jasi. Analize konfiguracije terena, smeri vzgonskega vetra ter bio resonance okoliškega gozda so mi jasno pokazale, da je jasa naravnost idealna za pristanke letečih krožnikov in to vse do premera tristo metrov!!! Med izračunavanjem sem s kotičkom očesa opazil, da je razmejitvena prečka med oknoma opazovalnice postavljena tako, da razmeji jaso natančno na dva identična tetraedra v smeri jugovzhod – severozahod. Srce mi je začelo pospešeno dovajati kri v možgane in polotilo se me je razburjeno navdušenje, ko sem odkril, da je opazovalnica v resnici kontrolni stolp.

Tako sem postal kontrolor letenja za medzvezdne polete. V skladu z medgalaktičnimi pravili in v prid boljše komunikacije z nezemljani sem si nadel ime Ehotron ter začel z vsakodnevnim oddajanjem signalov iz kontrolnega stolpa. Vmes sem imel nekajkrat opravka z jagri, ki so prišli na prežo, a ko sem jim razložil, kaj počnem, so me raje pustili pri miru, eden pa se je šel celo zdravit zaradi alkoholizma, ker je bil prepričan, da se mu je pričelo mešati. To mi je le potrdilo, da sem z novim poklicem na pravi poti, da telepatskih komplimentov mojih medgalaktičnih prijateljev niti ne omenjam.

Piiiip...piiiip....piiiip...piiiip...