XIII. ISPALJIVANJE IZ TOPA BEZ MREŽE

Zaljubljam se redko, premočrtno in usodno. Zadene me nepričakovano in bliskovito. Eksplozija zažari in na novo obarva svet, da ne vem več, ali sem ognjemet, ali tisti, ki ga opazuje.
Tudi tokrat je bilo tako: en dolg pogled, en ples, par pijač in plaz besed. Ne da bi opazil, me je začarala s pogledom in smeje odprla ventil na jeklenki mojega hrepenenja, da me je -PUF!- pod pritiskom tisoč barov ruknilo, kakor še nikoli. Bil sem kugla v fliperju, pilot na izmetnem sedežu, katapultiran iz sestreljenega reaktivca, raketa brez krmila, sam svoj šus v glavo. In še preden sem uspel odpreti padala, me je prešinilo: v ljubezni ni tal - bodisi letiš, bodisi padaš.

Kot otrok sem v rojstnem kraju videl plakat za cirkus, na katerem je bil narisan tip v rdečem trikoju in z belo motoristično čelado na glavi, ki je skozi blisk eksplozije pravkar poletel iz kanona, spodaj pa je pisalo: 'ISPALJIVANJE IZ TOPA BEZ MREŽE!'

Rad bi se odprl, razdal, rad bi bil zanjo. Marionetne niti svojih misli sem ji radodarno izročil rekoč: 'Vodi me, kakor želiš, a želim, da želiš isto, kakor želim jaz.'
Fascinira me, ker verjamem, da jo fasciniram. Domišljam si, da sem se vsega, kar vem in znam, naučil le zato, da jo očaram in obdržim. Hrepenim po njej in v isti sapi pričakujem, da tudi ona hrepeni po meni. Pričakovanja pravijo: 'Noro, še poznava se ne, pa se že imam tako dobro s teboj!'. Norost zaljubljenosti je dvojna: vem, da sem nor, a hočem, da traja:
»Kadar se popolnoma in brezpogojno prepustimo ljubljeni ženski, pretrgamo vse vezi razen tiste, ki je med vsemi najhujša: želje, da bi žensko obdržali.«(1)

Vselej, kadar se prvič zbudim z ljubljeno žensko, ni čudenju ne konca, ne kraja. Tudi tokrat je bilo tako. Skočil sem iz postelje in si jo ogledal še z razdalje, kako nežno drema razpotegnjena čez posteljo. Po glavi se mi je rolal Tom Waits, ki sva ga poslušala ponoči: »You're innocent when you dream« in milo se mi je storilo pri srcu. Razgledal sem se po sobi in še enkrat zadovoljno preveril, če sem res doma in če ne sanjam. Preletel sem slike po stenah, naslove na knjižni polici ter se vrnil proti postelji, kjer se mi je pogled ustavil na njeni dolgi vitki nogi, jezuskristus kakšni nogi, ki je gledala izpod odeje. Ponoči nisem imel priložnosti, da bi si jo ogledal s te razdalje. Nato sem se ji ponovno približal, da sem začutil njen vonj, v katerega sem se hotel naseliti za večno. Tiho sem ji šepnil na uho v jeziku, ki sva ga ustvarila ponoči in ga ne govori nihče drug. Ona je odsotno zapredla in se premaknila, kakor da še ni pripravljena na svet budnih. Kakor uročen sem strmel vanjo, še preden se je uspela popolnoma prebuditi ter se odeti v vsakdanje gibe in dnevne obrazne maske. Bila je čudovita:
»V svojem življenju srečam na miljone teles; od teh miljonov si jih morebiti želim nekaj sto; toda v teh stotinah ljubim samo eno. Drugi, v katerega sem zaljubljen, mi določa posebnost moje želje... Veliko naključij, veliko presenetljivih koincidenc (in morebiti veliko raziskovanj) je bilo treba, da sem našel Podobo, ki med tisočimi ustreza moji želji. To je velika uganka, katere ključa ne bom nikdar razumel: zakaj si želim prav Tega?... Čudovito pomeni: to je moja želja, kolikor je enkratna: 'To, natanko to ljubim!' A bolj ko izkušam posebnost svoje želje, manj jo znam poimenovati; natančnejši ko je cilj, bolj se ime izmika; iz tega, kar je določno v želji, lahko pride le nedoločna izjava. Od te jezikovne polomijade ostane le sled: beseda 'čudovit'.«(2)

Sprehodila sva se čez mesto. Prijela me je pod roko in vsake toliko sva se ustavila, da je pokramljala z znanci. Užival sem v novi vlogi in nasploh sem bil z vsemi prijazen. Bil sem ponosen nanjo, predvsem pa nase, na svoj okus in na svojo izbiro. Še posebej zato, ker sem verjel, da me je izbrala tudi ona. Tako sem jo občudoval z dvojnim užitkom: občudoval sem jo, medtem ko je ona občudovala mene. Imel sem občutek, da je vse na svojem mestu in da jo poznam že od nekdaj, a me očitna absurdnost lastnega sklepanja ni zmotila niti za hip. Mnogo bolj pomembno se mi je zdelo, da jo ne zebe v roke in tega sploh ne obžalujem:
»Z referenco na tistega, ki ga moram ljubiti, skušam zaplesti Drugega v neko prikazensko, varljivo razmerje, v okviru katerega naj bi ga prepričal, da sem vreden ljubezni... Točka ideala jaza je tista točka, iz katere se bo subjekt videl, kot da ga gleda nekdo drug... Ljubezen je, kolikor je spekularna prikazen, po bistvu prevara. Umešča se v polje... katerega točka zrenja je idealna točka... s katere me Drugi vidi v obliki, v kateri mi ugaja, da me vidi.«(3)

Na silvestrovo je za nekaj dni odpotovala v tujino. Nisem je mnogo spraševal in nisem ji hotel izdati, da jo bom pogrešal. 'Kurc, vsak ma svoje plane,' sem si mislil in skušal pozabiti na praznično veseljačenje okoli sebe. Tri sekunde po novem letu sem ji poslal štirikitično pesnitev in čakal na odgovor, njen klic ali vsaj kratko sporočilce. Nič. Čakal sem. Ob enih še vedno nič. Še vedno sem čakal, z vedno daljšim nosom, in prav malo mar mi je bilo za šest milijard veselih, ki so pravkar kot v transu na komando metali petarde, spuščali rakete v luft in nazdravljali s šampanjcem, ker so verjeli, da se je leto ravnokar vrnilo na začetek. Zakaj se ne oglasi? Kaj to pomeni? Kje sploh je? Ali misli name?
Lahko bi jo poklical, a je nisem. Bal sem se, da bi izdal svojo slabost in ji preveč razkril čustva, ki se je je želijo polastiti. Zato sem vztrajal v tesnobi čakanja in prikrival svoje razočaranje:
»Čakanje je čar: dobil sem ukaz, naj se ne premaknem... Tesnoba čakanja v svoji čistosti namreč zahteva, da sedim v naslonjaču, da imam telefon na dosegu roke in da ne delam nič... Sem zaljubljen? –Da, ker čakam. Drugi nikoli ne čaka... Usodna identiteta zaljubljenca je edinole: jaz sem tisti, ki čaka.«(4)

Kadar ljubiš, kakor urar pred stranko razstavljaš skrivnostne zobniške prenose svojih skrivnosti in kažeš vzvode najbolj intimnih želja, nato pa, po delih zložen na mizo kot na boljšaku rečeš: 'Evo, tu me imaš. Dajem se ti scela.' In šele takrat se v smrtnem strahu zaveš, da je ta uborni skupek fantazem, tesnob, želja, simptomov, strasti in hrepenenj - to, za kar si mislil, da je tvoj največji zaklad - vse, kar imaš ponuditi. Vsakdo od nas ves čas živi s svojim imaginarnim partnerjem in ko ljubljena oseba zasede glavno vlogo v našem imaginarnem scenariju, smo postavljeni pred radikalno odločitev: ali žrtvovati fantazmo ali pa ljubljeno osebo.V edino uteho nam je lahko spoznanje, da se na nasprotni strani dogaja enako. Konec koncev nas v ljubezni morda povezuje prav solidarnost spoznanja, da nam nihče ne more dati tega, kar iščemo v njem, kakor tudi sami ne bomo nikoli imeli tistega, kar bodo v nas iskali drugi:
»Tesnoba v ljubezni je strah pred žalovanjem, ki se je že zgodilo na začetku ljubezni, v trenutku, ko sem bil očaran. Nekdo bi mi moral reči: 'ne bojte se, saj ste jo že izgubili.'«(5)

Izplavati skušam iz deroče reke strasti, kjer se hrepenenje vrtinči s tesnobo, da se že dva dni ne premaknem od doma. Tisti, ki se je še pred nekaj dnevi tolkel po prsih od ponosa, ko se je opazoval, kako se z Njo sprehaja po mestu, se sedaj skriva pred samim seboj v sramu, ki ga občuti, ko se vidi, kam ga je pahnila ta minljiva evforija. Trudim se oprijeti sleherne odrešujoče misli, ki bi mi obdržala glavo nad vodo, kakor da bi lovil razbitine ladje sredi morja obupa. Pisanje je edina uteha. Lovim stavek po stavek, črtam, premeščam, popravljam. Spet me zgrabi obup, da obležim kakor pribit na posteljo, in nemočno hlastam za naslednjim stavkom, ki mi bo vsaj malo razjasnil vrtince občutkov, v katerih se utapljam. Ujeti poskušam prgišče smisla v absurdni situaciji v kateri sem se znašel, kakor se za hip ujame sapa otroka na mrzli šipi, ko gleda na zasneženo ulico:
»Rad bi vedel, kaj je ljubezen, a ker sem znotraj nje, vidim njeno bivanje, ne njenega bistva. To, kar bi rad spoznal (ljubezen), je materija, ki jo uporabljam, da govorim (ljubezensk diskurz)... Rad bi razumel, kaj se mi dogaja: hočem razčleniti, vedeti, izraziti v neki govorici, ki ni moja; sam sebi hočem predstaviti svoj delirij, v 'obraz hočem pogledati' temu, kar me cepi, reže... Ta krik je v resnici še zmerom krik ljubezni: 'Rad bi se razumel, rad bi, da me kdo razume, da me kdo spozna, objame, hočem, da me kdo vzame s seboj'.«(6)

Kadar izgubim žensko, ki jo ljubim, jo v duhu objamem, poljubim na čelo in tiho blagoslovim. Morda je to edina možna ljubezen.

navedki:
1 - Henry Miller: Seksus
2, 4, 5, 6 - Roland Barthes: Fragmenti ljubezenskega diskurza
3 - Jacques Lacan: Štirje temeljni koncepti psihoanalize