XI. ZBIRATELJ ZBIRA ZBIRKO

»Zbiratelj zbira zbirko, a zbiratelja izbere zbirka.«

Teofrastus Bombastus, poklicni čudak

Ljudje smo nagnjeni h kopičenju stare krame mnogo bolj, kot smo si to pripravljeni priznati na prvi pogled. Večino stvari privlečemo domov bodisi zato, ker mislimo, da jih bomo potrebovali, bodisi zato, ker so nam všeč. Nekatere stvari pač potrebujemo, druge pa občudujemo. Med tiste, ki fanatično kopičijo slednje, sodijo tudi zbiratelji.

Zbirateljski obsesiji tako ali drugače ne uide nihče izmed nas. Lahko nas udari kot strela, kakor zaljubljenost. V življenju se zgodi, da nepričakovano naletimo na stvar, ki nas v trenutku prevzame in si jo od tega trenutka naprej neizmerno želimo, ne da bi kdaj prej enkrat samkrat pomislili nanjo. Nedolgo tega je tako na bolšjaku zadelo mojega prijatelja, da je -puf!- začel pri priči zbirati stare, po možnosti nedelujoče električne brivnike. Prvo polico v omari ima že skoraj polno...

Pri iskanju in vohljanju za eksponati se vsak zbiratelj ravna po lastnem imaginarnem scenariju, ki ga pozna le on. Ta scenarij vsebuje vse estetske parametre, ki jim pravimo okus, poleg tega pa še bolj ali manj striktna pravila, ki so specifična za vsako področje posebej. Pravila so zelo pomembna, saj s tem, da zarišejo mejo med 'našimi' predmeti in 'ostalimi', omogočijo tudi navidezno ekskluzivnost zbirke, kar je med brati zbiralci še kako pomembno. Ne pozabimo, da je diamant vreden več od granitne kocke zgolj zaradi svoje redkosti, aplicirajmo to logiko na katerokoli zbirko in pred nami se bodo v trenutku pojavile zbirke dragocenih avtomobilov, ur, slik, nagačenih živali, kravat, klavirjev, znamk in druge ropotije. Intimna zbirateljska pravila so torej tista, ki celo najbolj bizarnim predmetom podelijo čudežni značaj objekta naše želje, nas pa spremenijo v zaprisežene fetišiste, ko pravimo: »To je to, to moram imeti, pa naj stane kar hoče!«, »Prav to sem že od nekdaj iskal!« ali pa: »To odseva mene, moje notranje bistvo.« Zaradi dvojnega značaja zbirk, ki se ljubiteljem kaže kot dragocen, nepoznavalcem pa kot čudaški in dolgočasen, lahko na kratko sklenemo: zbirke so nekoristne, a pomembne.

Drugi razlog za to čudno človeško navado ni intimne, ampak strukturne narave. Človek kot bitje jezika 'resnice' ne more več najti, lahko pa jo z neskončnimi opisi poljubno proizvaja in s svojimi mnenji to tudi neprestano počenja. Kakor od rojstva do smrti sestavljamo besede v govor, da bi končno zmogli povedati to, kar že od nekdaj hočemo, tako zbiratelj dopolnjuje svojo zbirko, v kateri zmeraj še nekaj manjka, z vedno novimi primerki. In prav ta 'nekaj' (ki je lahko karkoli) ga žene, da v zbiranju strastno vztraja naprej. Vsak zbiratelj v svoji strasti namreč naivno verjame, da je tisto, kar mu manjka, kos njegove zbirke, a je v resnici ravno obratno: vse obsežnejša zbirka je zgolj materializacija človeškega strukturnega manka, ki smo ga dobili skupaj z jezikom.

Na podlagi povedanega lahko zbirke in zbiratelje ločimo na več vrst. Zbirke so tako lahko končne (npr. bankovci iz obdobja rajnke Jugoslavije), ali pa neskončne (npr. podstavki za pivo). Zbiralce pa lahko glede na način, na katerega se lotijo kompletiranja svoje zbirke, razdelimo na naslednje tipe: načrtovalci bi lahko imenovali tiste, ki zbirajo po vnaprej določenem načrtu in pri tem uporabljajo kataloge in specializirane trgovine, naključneži tiste, ki raje vohljajo po načelu 'ne vem kaj iščem, a vem, da bom našel' in so jim ljubše starinarnice in bolšji sejmi, monomanijaki pa tiste, ki so obsedeni zgolj z identičnimi serijskimi izdelki iste vrste (npr. zbiranje nepovratnih steklenic z navojem).
Tiste, ki vzamejo vse, kar najdejo, imenujemo smetarji.

Z vprašanjem, zakaj lahko človeka zanima, fascinira ali vzburja takorekoč karkoli, se je na začetku prejšnjega stoletja ukvarjal tudi Freud. (Mi pa se lahko sprašujemo, kaj za vraga je njega gnalo, da se je šel pečat s tistimi histeričarkami...) Ugotovil je, da ta nenavadna (a ključna) značilnost človeka ni dana od Boga, države ali sončne uprave, temveč je posledica nekakšnega iztirjenja našega gona, ki se od živalskega instinkta (preživetje & razplod) loči prav po tem, da lahko na mesto objekta njegove želje stopi karkoli. Jacques Lacan, njegov samooklicani, kontroverzni in v glavnem nerazumljeni učenec pa je verjel in zapisal, da objekt gonske pulzije, pogona naše želje, ni nikakršna naravna ali nagonska potreba, temveč nezavedna montaža, ki bi jo lahko primerjali s podobo »teka dinama, priključenega na plinovod iz katerega pokuka pavje pero in požgečka po trebuhu ljubko žensko, ki je tu zato, da je stvar lepša.«

Vsi smo zbiralci. Naši okusi so kakor sita z različnimi gostotami, na katera padajo stvari, ki jih v življenju srečamo. Večina jih pade skozi, ne da bi to sploh opazili, nekatere pa se ujamejo in takrat se kresne želja kakor iskra na samodejnem detonatorju. In šele z leti, ko se na našem situ ujame že na kupe krame, si lahko začnemo ustvarjati predstavo o gostoti in vzorcu lastnega sita. Šele na podlagi izplena lahko sklepamo o vrsti našega okusa.

In zato ima Teofrastus prav.